Vsebina časnika Šolski razgledi številka 8/2018

»Moja likovna dela integrirajo tako črto kot barvo. Črta (aktivna in pasivna) se nahaja bolj v območju razuma, barva bolj v območju čustev (kar je ugotavljal že Matisse). Risba in barva imata simbolično pomenjenje; tudi moja abstraktna likovna dela so pripovedna. Včasih vsebujejo tudi elemente realizma.

Moje slike so v bistvu bitja v simboličnem pomenu, z vsemi bistvenimi eksistencialnimi pomenjenji.

Risba je pravzaprav prisotnost človeka, ki se kaže v natančnejšem (geometričnem) načrtu, kot tudi v barvnih potezah, gestah. Risba se širi prek svojih meja in se (ne)zaključuje v slikanju (sliki). Risba je tudi perspektiva in integracija slike v svoji nedokončnosti, nedokončanosti v širšem kontekstu in v pričakovanju dialoga z gledalcem.

Iščem dialog med zakonitostjo in svobodo.

Moja likovna dela se vsekakor ne nanašajo na običajno današnjo potrošniško miselnost, iskanje zasebnih profitov in materialno pridobitništvo.

Iščem prisotnost človeka in njegove duhovne kulture v njegovem primarnejšem in plemenitejšem smislu, čeprav večkrat kontradiktornem, polnem nasprotij.« Tako o sebi Tanja Špenko, slikarka, grafičarka, ilustratorka in likovna pedagoginja na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. S svoji deli gostuje v tokratnih Šolskih razgledih.

Mefove

K pesmim Draga Misleja, ki so tokrat namesto uvodnika

Preprost je. Iskren, duhovit, ljudski, globok. Prepoznava krivice, bolečino, neumnosti. S svojo povezovalnostjo, pristnostjo, poštenostjo, srčnostjo se Drago Mislej Mef predano spopada z vsem tistim, kar je sodobnemu človeku v sramoto.

Z občutkom ubesedi, uglasbi in zapoje. Tako da slišimo, začutimo, dojamemo. Radi pritegnemo ali zmeraj znova le poslušamo.

Veliko nastopa. V teh dneh, še posebej obarvanih s spominom na upor, na boj za delavske pravice, bo igral in pel še več kot po navadi.

Njegove pesmi odmevajo … njegove pesmi puščajo sledi …

Mefove pesmi – ne glede na to, iz katerega leta so in koliko let imamo mi sami – so naše.

»Klik za več!«

Mesto brez Judov, muslimanov, beguncev, tujcev

Naš komentar

Zgodovina celotnega minulega stoletja se, drugače kot prejšnja zgodovina, zrcali v množici gibljivih podob, v dokumentarnih in igranih filmih, v obdobjih po nastanku televizije pa še v ogromni količini vsakršnih sporočanj, reportaž in v različnih formatih radiotelevizijskega interveniranja v vsakokratno sedanjost. Digitalizacija pa omogoča shranjevanje vseh teh »dokumentov« in odpira možnosti dostopnosti do vsakršnega gradiva.

Vendar pa se vse to ne ponuja kar samo in gledalcem, ki nimajo nobene podlage tudi v bolj »tradicionalnih« virih, ni kar tako razumljivo. Zato so naloge sodobne šole glede pouka zgodovine še posebej velik izziv. Piše Darko Štrajn.

»Klik za več!«

Zaupanje na vsakem koraku

Zakaj bi poučeval na Norveškem?

Poglavitna razlika je v neprimerljivi stopnji zaupanja, ki ga je mogoče čutiti na vsakem koraku – brez težav so nam posodili nov električni avto, učitelji včasih vozil pred šolo sploh ne zaklenejo, učilnice so odprte (čeprav je v njih mnogo več in dražje opreme kot pri nas), v kantini je vse na dosegu dijakov, pa nihče nič ne vzame, učitelji ne pregledujejo domače naloge … Pravzaprav se zdi, da sistem deluje tako, kot je bil zamišljen, in ne tako, da ga zlorabi vsak, ki najde vsaj majhno priložnost. Piše Jure Ausec.

»Klik za več!«

Bliže šoli za vse

Naravno vključevanje

Osnovno šolo Vide Pregarc v Ljubljani sem se odločila obiskati s prav posebnim namenom. Izvedela sem namreč, da šola vključuje – razen večinske populacije šolskega okoliša – tudi učence priseljence. Danes šolo skupaj obiskuje 430 učencev. Učenci priseljenci prihajajo s Kosova, iz Albanije, Makedonije, Bosne, Sirije, Irana, Dominikanske Republike, Rusije in v šoli je več Romov … Piše Bojana Globačnik.

»Klik za več!«

Knjižni molj Ivan

O Cankarju po naše

Vsi beremo Cankarja, spremlja nas od malih nog, iz šolskih beril veje vonj po suhih hruškah, črni kavi in dateljnih, o hlapčevanju in pohujšanju prebiramo v srednji šoli, ko “zrastemo“, nekateri Cankarja beremo zase, kimamo mu ob krutih spoznanjih, se hudujemo, ker je še vedno tako, kot je bilo nekoč, če ne drugega, se ob izreku “kave bi“ vsi malo namrdnemo ob spominu na véliko zatajitev.

Kaj pa je bral naš Ivan Cankar? Piše Tara Milčinski.

»Klik za več!«

Lampedusa in šport

Napete strune in še kaj

V obdobju norega navdušenja nad morjem sem imel v kabinetu za športne pedagoge veliko navdušujočo fotografijo podvodnega športnega lovca s sodobno podvodno puško in z ribjo trofejo na jekleni osti, ki se dviga na površino. Ne spominjam se več, kaj je pisalo poleg velikega napisa Lampedusa. Morda – moje sanje? Takrat, pred pol stoletja, sem prvič slišal za italijanski otok med Afriko in Sicilijo. Davna asociacija je najbrž pripomogla, da sem s police svoje matične knjižnice segel po naslovu: Lampedusa, sredi morja solza, ki jo je po pripovedovanju dr. Pietra Bartola zapisala novinarka Lidia Tilotta. Piše Niko Slana.

»Klik za več!«

Ne prezrite

Najboljši niso nujno najbolj cenjeni. Dobri mentorji neprecenljivi.***Nagrade in priznanja Frana Gerbiča, ki jih podeljuje Zveza slovenskih glasbenih šol za izjemne dosežke na pedagoškem in organizacijskem področju pri uveljavljanju glasbene vzgoje in izobraževanja, so tudi letos, že petnajstič zapovrstjo, slovesno podelili v Cerknici. *** Ne-integracija po slovensko. Takoj v razred.***Pogled čez meje migracij. Kako španski učitelji delajo z učenci priseljenci in begunci v Granadi. *** Kot posamezniki in kot družba smo veliko ranljivejši in bolj dovzetni za zlorabe, kot bi si želeli. Opozorilo za vse nas. *** Šopek pomladanskega cvetja. Dotikam se treh izjemnih žensk, Zinke Zorko, Marte Otič in Mance Košir, ki so mi na moji poti segle v srce; preprosto jih imenujem moje srčnice.

Spoznali boste ekološki otok, kakršnega so ustvarili na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji. List iz dnevnika je tokrat zapisala avtorica knjige Stopimo v zdravilno svetlobo družinske duše, v Rutarjevi lekciji je tokrat beseda o učitelju kot vzoru. Stvari, ki jih ne narediva je knjiga, ki je k pisanju spodbudila našo kolumnistko, ki ugotavlja, da sta Andreja (avtor knjige Neuman in naš, Blatnik) po svoje v sorodu. Seznanjamo vas s knjižnimi novostmi. Podajamo se na potep, tokrat v oddaljeni Jeruzalem. Razmišljamo tudi o higienskih navadah in o tem, da jih je treba pravočasno vpeljati. Spoznavamo rastline v ljudskem izročilu, predstavljamo pa tudi čisto posebno vrtnico, tako, ki je brez trnja.

Vse to in še več v novih ŠR!

V rubriki MIZŠ o uspešnih mladih na mednarodnih glasbenih tekmovanjih in obisku otrok iz Palestine na nogometnem kampu na Debelem rtiču.

Šola za ravnatelje objavlja razpis za vpis v program Šola za ravnatelje in opravljanje ravnateljskega izpita za šolsko leto 2018/2019.