Mefove

K pesmim Draga Misleja, ki so tokrat namesto uvodnika

Ukradli so nam mesto

Ukradli so nam mesto, na tak navaden dan,
nihče ni videl, vsi smo gledali stran.
Ukradli so nam hiše in stare vogale,še ribiške mačke so nekam zbežale.
Vse so nam pobrali v svoji divji norosti,
kot da nismo živeli iste mladosti.

Ukradli so nam ribiče s starega pomola,
ukradli so otroke z večernega Brola,
ukradli so Žusterno, zdaj bodo še Molet,
ukradli so z Markovca najlepši pogled.
Vse so nam pobrali v svoji divji norosti,
kot da nismo živeli iste mladosti.
Lahko nam vzamejo vse, kar še imamo,
a nekaj naj bo jasno: naših sanj jim ne damo.

Ukradli so nam zgodbe, pred našimi očmi,
pod temnimi volti so prižgali luči.
Ukradli so besede z meščanskega vrta,
pogovore skrili za polkna zaprta.
Vse so nam pobrali v svoji divji norosti,
kot da nismo živeli iste mladosti.

Ukradli so nam staro, močno malvazijo,
posekali murve, ker preveč dozorijo.
Vse so nam pobrali, a glavno še sledi,
na koncu te norije so ukradli še ljudi.
Vse so nam pobrali v svoji divji norosti,
kot da nismo živeli iste mladosti.

Lahko nam vzamejo vse, kar še imamo,
a nekaj naj bo jasno: naših sanj jim ne damo.

Padle so zastave

Nihče ne ve, zakaj, nihče ne ve, od kdaj
naenkrat, od nekod, z zahoda pa na vzhod,
je planilo med nas, praznično, na glas
in padle so zastave
rdeče, bele, plave.
Padle so zastave
rdeče, bele, plave.

Nihče ne ve, kako, nihče ni videl, kdo
je kar namesto nas spremenil tisti čas,
kot bi obrisal prah, je smeh spremenil v strah,
ko padle so zastave
rdeče, bele, plave.
Padle so zastave
rdeče, bele, plave.

Nihče ne ve, zakaj nihče ni šel nazaj.
Hiteli smo naprej, v ta novi svet brez mej,
kjer človek je samo glava in telo,
kjer padajo zastave
rdeče, bele, plave.
Padajo zastave
rdeče, bele, plave. 

Nihče ne ve, zakaj, nihče ne ve, od kdaj,
nihče ne ve, kako postali smo blago,
vredni komaj kaj na dolgi poti v raj.
Potisnjeni na dno pa smo bili zlato.
Potisnjeni na dno pa smo bili zlato. 

Svoboda

Nihče je ni videl, pa jo vendar poznam,
s širokim nasmehom je prihajala k nam.
Možje so si resno segli v dlani,
ponosnih korakov, žarečih oči. 

Z godbo prišla je, kot za praznik je prav,
na vrhu zvonika rdeč je prapor vihral.
Možje so si rekli: dobro nam bo,
imamo veliko modro nebo.

Svoboda je ptica, je večna resnica, daleč leti.
Svoboda je v zraku, na vsakem koraku, v meni živi.
Svoboda je moja, svoboda je tvoja, vsak jo ima.
Svoboden je človek, ki svobode ne da.

Še vedno jo čutim, kadar pridem domov,
ko veter potegne iz bližnjih gozdov.
V zraku še vedno po starem diši,
po tisti svobodi za tiste ljudi. 

Svoboda je ptica, je večna resnica, daleč leti.
Svoboda je v zraku, na vsakem koraku, v meni živi.
Svoboda je moja, svoboda je tvoja, vsak jo ima.
Svoboden je človek, ki svobode ne da.