Vsebina časnika Šolski razgledi številka 2/2018

Slovenija ima srce. Če kdaj podvomite v to, sezite po knjigi prav s tem naslovom, ki nas je razveselila konec prejšnjega leta. Ustvarilo jo je veliko posameznikov, manj in bolj znanih, mlajših in starejših.

»Učlovečen posameznik bo po branju prvega poglavja te knjige zadet od bližine bistva obstoja. In bo ozavestil strašnost našega časa: otroke, ki ustvarjajo kraljestvo notranje lepote, spreminjamo v odrasle, ki bodo stopnjevali obrezdušenje do strašnosti obrezdušenega sveta. Strašnost vseh strašnosti! Vse igre so preigrane, a zrak je poln nemih krikov milih sobitij. In nešteto zaprepadenih oči čaka, da uzre luč. Zbrani okrog knjižne zbirke Onežimo svet smo to ozavestili. Zato (tudi) s to knjigo odpiramo teme – prepovedane -, ki na izmenjavo misli čakajo dolga tisočletja. In tiste, ki so prepovedane le v našem »naprednem«, demokratičnem času,« zapiše v predgovoru urednik knjige Anej Sam.

Tudi njegova sodelavka, Mateja Jamnik, se med drugim vprašuje, zakaj je toliko nesmisla v naši stvarnosti in kako bo jutri. Njene dvajsetletne izkušnje z Društvom Jasa potrjujejo zgodovinsko izročilo najvišje misli, in sicer: Naredi, kar lahko za dobro celote; kar koli narediš za celoto, si naredil za njene dele, tudi zase. Takole zapiše: »Vsi vemo, da celote ne moremo spremeniti – če sploh – čez noč. Lahko pa ustvarimo jaso, na kateri je mogoče polnejše življenje. In jo nenehno razširjamo. V naši Jasi tako delujemo. Krepimo človeško misel, osvetljujemo življenjski smisel. In jasa se povečuje. Mi pa se dobro počutimo. Če bi nas bilo več, bi se jasa hitreje razširjala. Zato povabilo: pridite na našo jaso! Naredimo, kar lahko, za dobro vseh. Spremljal nas bo prijeten občutek, da se oddolžujemo življenju. To je največ.«

S temi besedami povabljeni k branju – za začetek kar našega tokratnega uvodnika, ki je izpod peresa Jožice Frigelj; je pravzaprav odlomek daljšega besedila, objavljenega v knjigi Slovenija ima srce. Tudi prispevek Andreja Adama, s katerim zaokrožamo te Šolske razglede, lahko v razširjeni obliki najdete v tem istem delu. In prav tako podobe, ki krasijo našo tokratno številko in ji dajejo srčnost.

Nam ni všeč, kar vidimo v ogledalu?

Uvodnik

Po večini niti šola niti starši otrok ne učimo o življenju, ne učimo jih bistva, smisla. Sicer se trudimo, kot najbolje vemo in znamo, vendar so težave, saj velikokrat tudi sami ne premoremo teh spoznanj ali pa jih še nismo uzavestili. Edino znanje, ki ga otroci dobivajo, naj bi bilo za življenje, vendar je tudi to vse bolj neosmišljeno in nebistveno. Predpisujemo jim nekaj, v čemer niti sami ne vidimo smisla, otroci pa to s svojo naravno intuicijo zelo čutijo. Silimo jih, da sprejemajo naše miselne predstave, čeprav bi jih mogoče želeli oblikovati po svoje. Predstavljamo jim resnico, ki je le enopomenska, in jih silimo, da jo prevzamejo za svojo. In pri vsem tem se sploh ne zavedamo, da nad njimi izvajamo psihično nasilje. Je potem njihov odpor res tako nerazumljiv? Več Jožica Frigelj.

»Klik za več!«

Kaj je še ostalo od interkulturnega dialoga?

Naš komentar

V kritičnem družboslovju in v ne-esecencialistični in antikolonialni humanistiki se je tako bolj ali manj uveljavilo naziranje, po katerem je multikulturnost okvirni pojem, ki opredeljuje družbena dejstva, interkulturnost pa je pojem, ki zadeva oblikovanje politik, del katerih so tudi izobraževalne vsebine ter metode. Na konceptualni ravni se je torej povsem razjasnilo, da razen izjemno redkih izoliranih majhnih »pragozdnih« plemen praktično ni skupnosti na svetu, ki ne bi bila multikulturna. Piše Darko Štrajn.

»Klik za več!«

Ameriški predsednik ima večjega

Rutarjeva lekcija

Ameriški predsednik ni mlad; rojen je bil leta 1946. Njegova skorajšnja javna izjava, da ima večjega, je izjava, ki bi jo z lahkoto pripisali pootročenemu nevrotičnemu najstniku, ne pa človeku, ki je zakorakal v osmo desetletje svojega življenja in bi moral biti ugledna javna osebnost. Kaj nam to pove o časih, v katerih živimo?

Navadno v šolah starejši ljudje poučujejo in vzgajajo mlajše. Učitelji zato poučujejo in vzgajajo otroke, kar pomeni, da jim med drugim s svojim zgledom kažejo, kaj je prav in kaj ne, kaj je moralno in kaj ni moralno. Redko otroci poučujejo in vzgajajo odrasle. In še redkeje odrasli slišijo, kaj jim sporočajo mladi; na delu je egocentrizem, ki po naravi moti poslušanje drugih ljudi. Piše Dušan Rutar.

»Klik za več!«

Spoznajmo amatersko radiogoniometriranje

Lov na lisico

Amatersko radiogoniometriranje (ARG) ali »lov na lisico« je dejavnost, ki jo mladi in odrasli prebivalci Slovenije zelo slabo poznajo ali pa zanjo še nikoli niso slišali. V lovu na lisico se lahko preizkusijo otroci od dopolnjenega 6. leta starosti, zgornja starostna meja ni določena. ARG pravila navajajo, da je to tehnično–športna disciplina, kjer tekmovalci s pomočjo posebnih radijskih sprejemnikov z usmerjeno anteno (radiogoniometri) v čim krajšem času na tekmovalnem območju odkrijejo skrite oddajnike, torej lisice. Piše Irena Žižek Trojer.

»Klik za več!«

Ko starši pretiravajo

Kaj bi mi brez spleta

Kaj lahko kot učitelji storimo, če opazimo, da starši podpirajo pretirano uporabo družbenih omrežjih in če zaznamo, da se tudi starši na teh omrežjih ne znajo obnašati?

Odgovarja Maja Vreča: »V takšnih okoliščinah se znajdemo pred zelo težko nalogo. Družina je namreč osnovna družbena struktura, ki oblikuje otroka. Odnosi in navade v njej nas močno zaznamujejo. Posamezne vzorce vedenja, ki smo jih dobili v primarni družini, nezavedno nosimo s seboj skozi življenje …«

»Klik za več!«

Ne prezrite

Kot vzgojiteljica predšolskih otrok na delovnem mestu vzgojitelja lahko v naziv napredujem po treh letih, če pa sem na delovnem mestu pomočnice ravnatelja vrtca, se ta doba podaljša na pet let. Pomočnica ravnatelja? Ne, hvala. *** Naj tudi ob letošnjem dnevu spomina na žrtve holokavsta spomnim, da je medel odziv Evropejcev na holokavst dosegel hkrati najgloblje dno popolne izprijenosti in najvišje vrhove heroizma.Naj ne bo pozabljeno in naj se nikoli več ne ponovi …*** Zanima nas, kaj se bo v Cankarjevem letu dogajalo na nekaterih izmed šol, ki nosijo ime tega pomembnega kulturnika. *** Kobilčina čedra.Koliko manj ali bolj poglobljenih člankov in monografij je že izšlo o slikarki Ivani Kobilca in navkljub temu bralce kdaj pa kdaj preseneti ob tovrstnem prebiranju kakšen drobec, ki ga o naši najbolj znani likovni umetnici še ne poznamo. *** Zavesti, ki je tako oblikovana že od zgodnjega otroštva in je od samega začetka potopljena v tekmovanje, so zelo kmalu samoumevne samo tiste izbire, ki zagotavljajo (menjalno) vrednost. Že otroci v tekmi za tržne deleže.

Naša kolumnistka tokrat o nadomeščanju obolelih učiteljev in profesorjev.Objavljamo razmislek o tem, ali je mogoča vsem dostopna univerza. V rubriki list iz dnevnika poudarjamo, da je treba skrbeti več kot za to, da bodo baterije iPada polne. Beseda je o angleščini za najmlajše in o navdušenih raziskovalcih v vrtcu, o razvijanju poslovnih idej, veliko pišemo o novih knjigah in dobrem branju, celo Andersenove Deklice z vžigalicami se ponovno spomnimo. Poročamo tudi s sej strokovnih svetov in še in še …

V rubriki MIZŠ skupaj tudi v novem letu, v katerih vas bodo seznanjali z njihovimi novicami.
NLB je zvesta spremljevalka vseh nas. Dan in noč. Noč in dan.