Mesto brez Judov, muslimanov, beguncev, tujcev
Naš komentar
Naslov tokratnega zapisa je prevod naslova razstave, ki jo je avstrijski filmski arhiv v začetku marca odprl v prostorih dunajskega Metro kina. Razstava, ki je postavljena v dveh nadstropjih stavbe v Johannesgasse (ni je težko najti, če se od opere napotiš po znameniti Kärntner Strasse proti Stephansplatzu), bo odprta vse do konca leta. Zadnje avstrijske volitve konec preteklega leta so bile samo ene od tistih volitev, ki so manj manifestacija demokracije kot simptom njene krize. Naključje pa je botrovalo temu, da so skoraj sočasno v filmskem arhivu s pomočjo crowd fundinga v celoti obnovili film »Stadt Ohne Juden« iz leta 1924, čigar izgubljene delčke so odkrili na nekem pariškem bolšjem sejmu. /…/ Film, svojevrstna preroška distopija Hansa Karla Breslauerja, je bil posnet po romanu Huga Bettauerja iz leta 1922, v katerem je pisec opisal namišljeni izgon Judov z Dunaja. V hujši obliki od namišljene se je izgon čez 16 let tudi zares zgodil. /…/ Nacisti so Bettauerja poimenovali za »asfalt literata«, »rdečega poeta« in za nekoga, ki kvarno vpliva na mladino. Žal ni ostalo samo pri besedah. Mladi nacistični gorečnež Otto Rohstock je 10. marca 1925 pisatelja ubil s petimi streli iz pištole. Proces proti Rohstocku se je v zastrupljeni atmosferi antisemitizma v javnih reakcijah obrnil bolj v sojenje žrtvi kot morilcu. To je pripomoglo k temu, da je le-ta prestal samo leto in pol v psihiatrični obravnavi. Na razstavi je na ogled tudi video intervju z Rohstockom na avstrijski televiziji v sedemdesetih letih, v katerem je atentator med drugim, menil, da bi danes potreboval tone dinamita, če bi hotel odstraniti vse, ki so podobni Bettauerju.
Avtorji razstave filma niso predstavili samo v kontekstu zgodovine avstrijske prve republike, ampak tudi v kontekstu sedanje politične realnosti. /…/ Razstava oscilira med preteklostjo in sedanjostjo: prikazuje kako delujejo mehanizmi družbenega izključevanja, razkriva posamezne stopnje izključevalnega procesa od družbene polarizacije do končnega izgona 'grešnih kozlov'«. Avtorji razstave v nadaljevanju konkretno opozorijo na to, da tako kot so v dvajsetih letih vpili proti Judom, zdaj izvajajo kampanjo proti migrantom, muslimanom in beguncem.
Zadevna razstava, ki so jo slovenski mediji, če sploh, omenili le bolj obrobno, utemeljuje interpretacijo, na kakršni temelji tudi projekt E-Story, o katerem sem tu že pisal, in ki ga izvajamo na Pedagoškem inštitutu skupaj z raziskovalci ter učitelji zgodovine iz še šestih držav. Ravno zaradi pojavov filma, avdiovizualnih medijev in sedanje digitalizacije na področjih komunikacije in medijev namreč lahko rečemo, da imamo opraviti z enkratnim obdobjem v zgodovini zgodovinske vede. Tu mislim na možnosti »pripovedovanja« zgodovine, ki jo vsi ti mediji omogočajo in še posebej odpirajo možnosti razkrivanja zgodovine v šolskem vzgojno-izobraževalnem delu. Zgodovina celotnega minulega stoletja se, drugače kot prejšnja zgodovina, zrcali v množici gibljivih podob, v dokumentarnih in igranih filmih, v obdobjih po nastanku televizije pa še v ogromni količini vsakršnih sporočanj, reportaž in v različnih formatih radiotelevizijskega interveniranja v vsakokratno sedanjost. Digitalizacija pa omogoča shranjevanje vseh teh »dokumentov« in odpira možnosti dostopnosti do vsakršnega gradiva.
/…/ Zato so naloge sodobne šole glede pouka zgodovine še posebej velik izziv. Ne gre samo za to, da se je »treba prilagoditi« sodobnim medijem, ampak za to, da z njihovo vključitvijo v šolsko delo vplivamo na zgodovino, katere udeleženci smo tudi mi sami. Razstavo o filmu Mesto brez Judov je namreč treba razumeti kot signal, da se je s pomočjo ustrezne interpretacije in z rabo avdio-vizualnih sredstev končno mogoče tudi česa naučiti iz zgodovine v množičnem obsegu. Namesto da nemočno opazujemo delovanje poneumljajočih prispevkov v medijih, lahko uporabimo medijsko preobilje za krepitev zgodovinske zavesti.
James Flynn se je vprašal, kako je mogoče, da se kljub ugotovljivo naraščajočemu inteligenčnemu kvocientu Američani na volitvah tako neumno in napačno odločajo. Njegov odgovor je bil povsem konkreten: ameriške šole zanemarjajo pouk zgodovine in zato so ameriški volivci brez zgodovinske zavesti. Tudi v Evropi – še zlati ob velikih kampanjah o posebnem pomenu naravoslovja – nismo imuni na zanemarjanje zgodovine. Reakcije politike in prestrašenih državljanov na migrante so opozorilo, ki ga kaže upoštevati tudi »kurikularno«!
DARKO ŠTRAJN
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 8, stran 3, ki so izšli 13. aprila 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
