Zaupanje na vsakem koraku

Zakaj bi poučeval na Norveškem?

/…/ Poglavitna razlika je v neprimerljivi stopnji zaupanja, ki ga je mogoče čutiti na vsakem koraku – brez težav so nam posodili nov električni avto, učitelji včasih vozil pred šolo sploh ne zaklenejo, učilnice so odprte (čeprav je v njih mnogo več in dražje opreme kot pri nas), v kantini je vse na dosegu dijakov, pa nihče nič ne vzame, učitelji ne pregledujejo domače naloge … Pravzaprav se zdi, da sistem deluje tako, kot je bil zamišljen, in ne tako, da ga zlorabi vsak, ki najde vsaj majhno priložnost.

Nihče se ne pritožuje

Zaupanje je mogoče čutiti na vseh ravneh, začne pa se z zaupanjem staršev. Starši verjamejo, da šola dela dobro, da so učitelji kakovostni, učijo prave vrednote, podajajo relevantno znanje. Nihče ne pride v šolo preverjat svojega otroka, nihče ne podvomi v učiteljevo odločitev, nihče ne toži, da je bil test pretežak, nihče nima nič proti, če so dijaki tri ure na dežju, če je pač na dan praktičnega pouka slabo vreme. Zaupanje v šolo in učitelje je tako rekoč popolno.

/…/ Učitelj pri pouku ni policist, da bi odkrival goljufanje in izmikanje dijakov. Učitelji ne pregledujejo domačih nalog, ker zaupajo dijakom, da bodo že sami vadili in se učili, če česa še ne znajo. Ne preverjajo, kaj počno dijaki med samostojnim delom pri pouku, saj verjamejo, da bo vsak vadil tisto, pri čemer ima največ težav. In res vsi aktivno delajo – nekateri na aktualni snovi, tisti, ki jo že obvladajo, si ogledujejo naslednja poglavja, kdor ima zaostanke, pa utrjuje še kaj za nazaj. /…/

In na koncu pride tudi zaupanje dijakov. Zaupajo v znanje in učiteljev dober namen, da jih bo naučil le, kar bodo v življenju potrebovali. Da se jim ne bo treba na pamet učiti nečesa, kar najdejo v dveh sekundah na spletu. Zaupajo, da jim ne bo treba pred tablo, če se ob tem počutijo nelagodno. In zato so z učitelji na istem bregu – med poukom ne govorijo, upoštevajo navodila, se trudijo osvojiti vse potrebno znanje, aktivno sodelujejo … Ko so, denimo, spoznavali različne vozle, so prav vsi dijaki samovoljno vzeli vrvico domov, da so lahko vadili tudi popoldan. Nihče ni spraševal, zakaj bodo to potrebovali in ali se morajo res naučiti vseh sedem vozlov ali bi jih bilo morda dovolj pet.

Umirjeno in lagodno

Rezultat tega zaupanja je tako umirjen pouk, da smo se lahko tej počasnosti in lagodnosti samo čudili. Dijaki vedo, čemu hodijo v šolo in zdi se, da je to res njihova odločitev; želijo si pridobiti znanje in ne, da jih v to silijo družbena ureditev ali pričakovanja staršev. Pri pouku ni hitenja, v razredu je tišina, da lahko vsi delajo, priganjajočega šolskega zvonca, ki bi držal skoraj nemogoč tempo, pa tako ali tako ne poznajo več. Tak odnos ustvarja prijetno in nestresno ozračje, da se človek počuti skoraj kot doma. /…/ Predstavljajte si, da se kot odrasli doma učite nekega tujega jezika – zaradi lastne vedoželjnosti, veselja in zavedanja, da vam bo to znanje prišlo še kdaj prav. Tako nekako sem dojemal počutje dijakov – poslušajo glasbo, včasih sedejo bolj »po domače«, recimo kar na mizo ali pa naslonijo noge prek mize. Nihče se preveč ne obremenjuje, če ni oblečen po zadnji modi: dijaki pridejo v šolo v športnih oblačilih, v škornjih ali visokih pohodnih čevljih, učitelji so včasih bosi, predavajo s kapo na glavi … /…/

Razlika med slovenskim in norveškim sistemov je tudi v tem, da je pri nas spoštovanje med učitelji in dijaki velikokrat prisiljeno, na Norveškem pa pristno. Pri nas se, denimo, precej strogo oklepamo nazivanja učiteljev z »gospod profesor«, pri nekaterih učiteljih je poimenovanje učitelja že kar žaljivo, medtem ko norveški dijaki kličejo učitelje po imenih, vendar ni spoštovanja nič manj, prej nasprotno.

V svojem ritmu

Tudi učitelji bolj spoštujejo različnost dijakov, saj ne poznajo okornega pouka izpred stotih let, ko morajo biti vsi enaki, vsi hkrati delati isto nalogo, ne glede na to, ali je zanje povsem trivialna ali pa sploh ne vedo, kaj delajo. Vsak dijak prilagaja pouk svojim zmožnostim, osvaja znanje s svojo hitrostjo in se bolj posveti področjem, v katerih je dober. To ne pomeni, da bo nekdo osvojil samo polovico predvidenega znanja, lahko pa bo v torek osvojil malo manj kot sošolci, doma še malo utrdil, v sredo pa sošolce že prehitel, ker mu bo neka druga vsebina razumljivejša. /…/ Nič ni narobe, če se nekdo bolj osredotoči na kemijsko sestavo ogljikovega dioksida, drugi pol ure opazuje aplikacijo za napovedovanje dviga temperature ob različnih modelskih napovedih, tretji pa preračunava statistične podatke o povprečni temperaturi. Zavedanje, da bodo podatki, ki jih učimo danes, že jutri morda zastareli, je na Norveškem vseprisotno. Edina pomembna naloga šole je, da nauči dijake razmišljati, biti kritični in znati poiskati podatke. Kdor zna poiskati podatke o temperaturi za zadnjih sto let in jih razume, bo brez težav našel tudi podatek o kotu med kemijskimi vezmi v ogljikovem dioksidu (kar je podatek, ki ga morajo naši dijaki znati na pamet).

Boljše splošno počutje vseh

In kaj je rezultat takega šolskega sistema? Veliko večja splošna razgledanost, boljša pripravljenost na življenje, večja motivacija in splošno boljše počutje vseh. Med 26 dijaki ni na moje vprašanje, ali kdaj zjutraj občutijo nelagodje in raje ne bi šli v šolo, niti en sam izrazil mnenja, da ga je šole strah. Če to primerjamo z večino slovenskih dijakov, ki se vsako jutro le s težavo spravijo v šolo, je razlika občutna. Da ne omenjam, da inštrukcij, popravnih izpitov in stalnega strahu pred ustnim preverjanjem znanja sploh ne poznajo. Pa so kljub temu pri raznih raziskavah znanja na vrhu lestvic.

Ko takole primerjam poučevanje tu in tam, ugotovim, koliko truda in energije vložimo učitelji in dijaki, da je v Sloveniji šolstvo kljub vsem težavam na visokem nivoju in da so dosežki naših dijakov tako dobri. Ob tem je treba izreči veliko pohvalo in občudovanje. /…/ Če pa dijaki pri 18 letih ne vejo, da vlada in parlament nista isto ali kakšne so predsednikove naloge (medtem ko potekajo predsedniške volitve, na katerih volijo), potem z našim sistemom nekaj ni v redu. V tem širšem razumevanju življenja celo mlajši norveški dijaki prekašajo slovenske.

Prepričan sem …

Čeprav je slovenski šolski sistem boljši od mnogih in so njegovi »izkupički« ob vseh težavah (denarnih, organizacijskih, tehnični in kadrovski podhranjenosti) pravzaprav neverjetni, sem prepričan, da bi lahko podobne učinke dosegli z veliko manj stresa, napora in izčrpanosti. Prepričan sem zato, ker sem na izmenjavi to lahko videl na lastne oči. /…/

JURE AUSEC

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 8, stran 4, ki so izšli 13. aprila 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?