Vsebina časnika Šolski razgledi številka 6/2017

Bližina, toplina, intima. Ljubezen, nežnost, mehkoba. Predanost, tenkočutnost, srčnost. In še in še je občutkov, ki jih pozna sleherni med nami, zlasti tudi prav vsaka ženska, nekatere čisto zares le mame. Seveda so tudi drugačni trenutki, obarvani z bolečino, nemočjo in samostjo. Te prav tako poznamo vse, vsi. Tudi Lučka Selan, ki je bila z nami že kar nekajkrat, nazadnje v prejšnjih Šolskih razgledih, ki smo jih posuli in obarvali s cvetjem.

Tokrat, po dnevu žena in pred materinskim dnevom, je čas in primerna priložnost še za njene najnežnejše slike, za najbolj osebne, torej družinske, za tiste, ki jih je izlila njena duša, za podobe, ki jih je izrisala ljubezen.

Kdaj kaj

Uvodnik

Roka vzame v blazinice dlani, kar potrebuje duša; že veste, kdaj mora biti pesem, kratka proza, roman, revija, še žanr se nekako umesti v pravo dlan ob pravem času. Ko se solza že skoraj utrne, ko se oči zapirajo od fizične utrujenosti, ko nepotešena energija uhaja iz stremen, ko pričakovanje nestrpno trka na vrata, ko se načrti podirajo kot domine, ko vloženi trud poteptan leži v prahu – roka vedno najde pravo branje. Tako piše Lidija Golc. 

»Klik za več!«

Nihilizem

Druženje s Srečkom Kosovelom

Rečeno zelo splošno je nihilizem nekakšna opešanost volje, je revščina duha, je obup. Toda hkrati je to družbeni pojav. Slednje pomeni, da mora biti do neke mere razširjen v družbi, biti mora oblika zavesti, ki čaka na prihajajoče rodove. Tako nihilizem ni preprosto le občutenje, temveč je institucija reprodukcije kapitalističnih družbenih odnosov, saj ni nič drugega kot oblika razorožitve (odtujitve) tistih, ki bi utegnili prispevati k spremembi. To pomeni, da obstaja točno določen, zgodovinski tip nihilizma. Sicer je mogoče reči, da je nihilizem trajen sopotnik človeške zgodovine, da se je kot občutenje pojavljal že pred vznikom kapitalizma. A naš odgovor je naslednji … Razčlenjuje in utemeljuje Andrej Adam. 

»Klik za več!«

Nova priložnost

Osebna izkušnja

Trdno sem bila odločena, da bom naredila vse za to, da bi opravljala poklic, ki ga imam rada. Uspešno sem opravila tečaje slovenščine, nostrificirala diplomo. Sledil je težji del – iskanje zaposlitve z življenjepisom; vanj nisem mogla kaj dosti napisati – le dve leti življenja v Sloveniji, brez izkušenj …

Veliko prošenj, le malo odgovorov – se razume, negativnih. Pričakuješ vsaj vabilo na pogovor, ki bi pomenil kanček upanja. Vendar večina ravnateljev ne razmišlja tako. Da bi le vabilo na pogovor nekomu odprlo vrata proti vesolju! Zakaj bi pa poklicali na pogovor tujca, se z njim ukvarjali, čeprav ima vse pogoje za zaposlitev. Žalostno, vendar resnično. O svojih izkušnjah Svetlana Jović.

»Klik za več!«

»Zmotna« prepričanja nastajajo v praksi

O inkluziji

Slovenska šola je izrazito storilnostno usmerjena. Zato se pomoč učencem s posebnimi potrebami večinoma osredinja na učno pomoč, čeprav bi verjetno bistveno bolj potrebovali nekakšno »orodje«, s pomočjo katerega bi obvladali in uravnavali svoje primanjkljaje. V tem procesu vidim tudi veliko vlogo staršev, ki se morajo ob ustrezni pomoč čim prej sprijazniti z drugačnostjo svojega otroka ter se naučiti vsaj osnovnih strategij, ki jih bodo lahko uporabljali pri delu z otrokom doma. Tako Jožica Frigelj. 

»Klik za več!«

Za vse so krive matere

Rutarjeva lekcija

Šele v dvajsetem stoletju je znanost namenila več pozornosti otrokom, njihovim potrebam, zlasti pa odnosom med njimi in odraslimi. Še vedno pa vztraja prepričanje, da je za otroka najbolje, če je veliko več časa pri materi kot pa, denimo, pri očetu.

Hrbtna stran takega prepričanja je, da so matere pogosto krive za težave, ki jih imajo otroci, češ da niso dovolj dobre vzgojiteljice ali učiteljice. Ljudje velikokrat verjamejo, da je materinstvo tako zelo pomembno, da so razvojne težave otrok preprosto nujno povezane z njim. Verjamejo namreč, da je otrokov razvoj naraven in da so matere po naravi, kot rečeno, zavezane vzgajanju in negi otrok. Ali imajo taka prepričanja sploh kako realno podlago?

Razmišlja Dušan Rutar. 

»Klik za več!«

Kdaj in zakaj nam internet oži obzorje

Kaj bi mi brez spleta

Ali ste že kdaj opazili, da se ljudje ob preveliki izbiri novega odločamo za tisto, kar nam je že znano in domače? Enako se obnašamo tudi na internetu, ki je nepredstavljivo velik in raznolik, a se znotraj njega z veseljem prepustimo našim majhnim mehurčkom, kjer srečamo le ljudi in novice, ki si jih želimo, in z veseljem pristanemo, da nam tistega, kar bi nas morda vznemirilo, ni treba videti.

Ironija je, da nam internet s tem pravzaprav oži obzorje. Če greste v knjigarno ali knjižnico po knjigo, ki vas zanima, boste ob tem videli tudi druge knjige. Verjetno jih ne boste prebrali, a se vsaj zavedate, da obstajajo. Svoje znanje, izkušnje in poglede deli z nami Maja Vreča.

»Klik za več!«

Ne prezrite

Preveč je ljudi, ki se jim obzorje ustavlja pri njihovih koristih, ugotavlja naša kolumnistka v predpomladnem komentarju. Začnimo z zvončki. *** O potrebah otrok z motnjami avtističnega spektra in vlogi vzgojiteljice v vrtcu. Do razumevanja in spoštovanja vsakogar. ***O ženskah. »Ti si znala biti vedno tako srčna, topla mama!« Ljubim se tako, kot sem. ***Učitelji ali čarovniki? Zapusti učitelja, uresniči svoje ideale.Tatjana Velikonja daje raje prednost vsemu uporabnemu, Primož Škoberne pa včasih lepoti abstraktnega. ***Ne gre le za zabavo, temveč za najboljši in najpomembnejši način otrokovega učenja. Več kot le igra.Pravzaprav pot k odgovornosti. *** Otroci od pedagoga najbolj poslušajo njegovo energijo, občutek, ki ga izžareva; ta je veliko pomembnejši od besed, ki jih izreče. List iz dnevnika.

Avtonomija in vsakodnevni izzivi – udeleženka tradicionalnega simpozija v Črenšovcih piše o svojih vtisih, mudimo se med beduinkami iz Sinajske puščave in obiščemo univerzitetno mesto Tartu v Estoniji, psihologinja Tereza Žerdin tokrat odgovarja na vprašanje o domačih nalogah, seznanjamo vas z novimi knjigami, za vas smo pripravili minianketo in vse druge stalne rubrike …

Vabimo vas tudi Z Almo v svet, objavljamo veliko razpisov predvsem za delovna mesta ravnateljic ali ravnateljev, vabimo pa že tudi na 21. revijo ljudskih pesmi, plesov in običajev Pika poka pod goro, opozarjamo tudi na Javni razpis nagrad RS na področju šolstva za leto 2017. NLB vabi tokrat v zanimivo igralno hiško v Minicityju, v rubriki MIZŠ pa med drugim tokrat o vladnem delovnem obisku na Goriškem in na Dolenjskem, razpisu za spodbujanje razvoja inovativnega učnega okolja in še čem.