Nihilizem

Druženje s Srečkom Kosovelom

Tema prispevka je opredelitev pogojev za nastanek nihilizma. Vodič do razumevanja teh pogojev je lahko Srečko Kosovel. V programskem besedilu Uvodne besede – gre za uvod v drugi letnik Mladine (1925) – sprašuje takole:

»Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas? Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan? Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti, zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita, za vekomaj ubita na tla, žalosten spomin in ovira na poti? Ali je res samo poguma premalo? Ali je res samo vztrajnosti premalo?« (Kosovel, Zbrano delo. Tretja knjiga (Prvi del). DZS 1977. Ljubljana. Str. 9)

Rečeno zelo splošno je nihilizem nekakšna opešanost volje, je revščina duha, je obup. Toda hkrati je to družbeni pojav. Slednje pomeni, da mora biti do neke mere razširjen v družbi, biti mora oblika zavesti, ki čaka na prihajajoče rodove. Tako nihilizem ni preprosto le občutenje, temveč je institucija reprodukcije kapitalističnih družbenih odnosov, saj ni nič drugega kot oblika razorožitve (odtujitve) tistih, ki bi utegnili prispevati k spremembi. To pomeni, da obstaja točno določen, zgodovinski tip nihilizma. Sicer je mogoče reči, da je nihilizem trajen sopotnik človeške zgodovine, da se je kot občutenje pojavljal že pred vznikom kapitalizma. A naš odgovor je naslednji: gotovo obstajajo občutenja brezupa vsled izgube smisla življenja, ki niso nujno povezana s kapitalizmom; toda obstaja tudi nihilizem, ki ga ni mogoče misliti onkraj pogojev reprodukcije kapitalističnih družbenih odnosov. S tega zornega kota postane identifikacija te oblike nihilizma pomembna …/…/.

Pet elementov

S pomočjo sopomenjanja ali navzkrižnega (strukturalističnega) branja Kosovelovih pesmi, esejev, člankov itd. lahko določimo nujne elemente nihilizma kot družbene institucije reprodukcije kapitalističnih oblik življenja. Menimo, da je elementov pet: (1) sami kapitalistični družbeni odnosi; (2) resničen uvid vanje (v njihovo totalitarnost ali vseobsežno poseganje v vse kotičke človeškega življenja, mišljenja in dela, se pravi v njihovo strukturo ali slovnico); (3) obstoj idealov za preseganje teh odnosov (zlasti revolucionarno etičnih idealov); (4) poraz idealov ob hkratni resničnosti uvida in, končno, (5) obstoječi vzroki za relativno trajnost poraza (denimo obstoj potrošniške množice ali ljudi, ki se idealov bodisi ne zavedajo bodisi so se jim odrekli, tako da zanje niso več sveti).

Ker bi temeljito navzkrižno branje Kosovelovega dela zahtevalo zares veliko prostora, lahko tukaj le nakažemo smer. Začnimo z odlomki pesmi Evakuacija duha, Kons ABC in Kons: novi dobi.

Nekaj verzov iz pesmi Evakuacija duha: »Slepi čutijo samo elektriko / moje luči, ne vidijo svita. / A vsi trepečejo kakor jaz, / kakor v smrtnem opoju. / In ne vedo, da je to trepet kril, ki se hočejo razprostreti, / vzžareti kakor zlati ogenj v noč. / In preklinjajo policaje sonca, / ki spijo ponoči / kakor malomeščani. / In vsi ljudje spijo ponoči / in ne čutijo magičnih razodetij, / ki sijejo v meni iz mene. / Ljudje so evakuacija duha. / Anomalija psihologije.« (Kosovel, Zbrano delo. Druga knjiga. DZS 1977. Ljubljana. Str. 12)

Nekaj verzov iz pesmi Kons: ABC: »Ostani mrzlo, srce! / Cinik. […] / Okovi na rokah. / Avtomobili tečejo. / Jaz ne morem. / Moja misel elektrika. / Vonj medicin / s klinik. / Fuj – / Pljuj, zaničuj./ Fuj, fuj, / fuj!« (Prav tam, 13)

Še verzi pesmi Kons: novi dobi: »Nova doba prihaja / v kolektivnem imetju, / nova doba prihaja / i delavcu i poetu. / Smrt tehnično mehaničnim problemom! / Vsi problemi so problemi človeka. / Proti Taylorjevemu sistemu! / Humanisti z vijolično brado. / Nova doba prihaja, / KO BO VSAK DELAVEC ČLOVEK, / KO BO VSAK ČLOVEK DELAVEC. / Nova doba prihaja / z uporom sužnjev.« (Prav tam, 74)

1. Prvi pogoj nihilizma: kapitalistični družbeni odnosi

Začnimo naše definiranje nihilizma s pomočjo Kosovelovih del z verzoma: Avtomobili tečejo. Jaz ne morem. Sopomenke za ta verza lahko najdemo v številnih drugih pesmih, kot tudi v člankih Uvodne besede, Kriza itd. V pesmi Kons: novi dobi lahko sopomenko za avtomobili tečejo najdemo v besedni zvezi Taylorjev sistem. Navsezadnje avtomobili tečejo s tekočega traku, ki je prav Taylorjev izum. To povezavo lahko razširimo z besedami iz članka Uvodne besede: »S filmsko naglico beži čas mimo nas […]: z nervozno hitrostjo, obupno naglico, raztrgano, ubito.« (Kosovel, Zbrano delo. Tretja knjiga (Prvi del). DZS 1977. Ljubljana. Str. 9) Naglica je seveda eden bistvenih vidikov življenja v kapitalizmu. V ostrem konkurenčnem boju za večjo produktivnost šteje vsaka minuta.

V pesmi Kons: ABC verzu avtomobili tečejo sledi verz: jaz ne morem. V članku Uvodne besede lahko najdemo sopomenko tudi za ta verz: »Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem kopičenju dogodkov in doživljajev potreba: mirnega gledanja. […] /…/

Interpretacija, ki jo nudi tehnika iskanja sopomenk, je zdaj lahko naslednja: ker se Kosovel ne more prepustiti naglici sodobnega življenja, se jo je odločil razumeti in ji napovedati boj. Naglico sodobnega življenja velja razumeti kot sopomenko za kapitalistični družbeni red, ki ga je v njegovem času opredeljeval nagel vzpon mehanizacije produkcije. V znamenitem članku Kriza tako preberemo, da ni kapitalizem nič drugega kot »suženjstvo nevidnih spon«, ki dušijo človeka, prikovanega »na zblazneli motor razvoja […]. Demonska sila kapitalizma žene ta stroj proti koncu in rešitev je samo ena: da se razpoči ta stroj in da se ta človek osvobodi.« (prav tam, 12) Zgoraj smo rekli, da je kapitalizem, kot smo ga skicirali s pomočjo Kosovela, se pravi kapitalizem v podobi demonskega stroja, prvi pogoj nihilizma.

2. Drugi pogoj nihilizma: spoznanje kapitalističnih odnosov

Nadaljujmo s križnim branjem Kosovelovih del in primerjajmo nekaj verzov pesmi Kons: ABC z verzi pesmi Evakuacija duha. V Evakuaciji duha je spoznanje poimenovano elektrika moje luči. V pesmi Kons: ABC je rečeno podobno: moja misel elektrika. V pesmi Evakuacija duha so ljudje, ki ne delijo Kosovelovega spoznanja, najprej opisani kot slepci in zatem še s kopico sopomenk: speči malomeščani, policaji sonca, ljudje kot evakuacija duha. S pomočjo pesmi Kons: ABC postane jasno, da so prav ti ljudje vzrok za vonj s klinik, za bolezen duha, za okove na rokah. Krik fuj, pljuj, zaničuj, pa je naslovljen prav na to bolezen, ki ni nič drugega kot nihilizem ali nihilmelanholija, kot pravi sam Kosovel v pesmi z istim imenom.

Zapisali smo, da je drugi pogoj nihilizma spoznanje, to se pravi spoznanje demoničnosti kapitalizma oziroma mirno gledanje iz članka Uvodne besede ali jaz ne morem (se mu priključiti) iz pesmi Kons: ABC. /…/

Še nekaj besed o spoznanju kot drugem pogoju nihilizma. Pri Kosovelu ni le teorija tista, ki naj spoznava, to nalogo ima oziroma jo je v razmerah kapitalistične družbene reprodukcije življenja, mišljenja in dela dobila tudi umetnost. V članku Kriza je to očitno: »V pričakovanju vojne se je rodila nova umetnost. V tisti zlovešči tišini, ki je razodevala krvoprelitje, se je rodila. V tisti zlovešči tišini, ki je že bila gospodarska vojna. V zlobni preračunanosti, ki je šla za računom, a ne za človekom. Zato je prvič prestrašeno vztrepetala človeška duša, vznemirjena od strašne slutnje. Ne več za belimi sanjami, šla je za slutnjo človeka, šla je za človekom. Tako se je rodila moderna umetnost in prva zaslutila grozo pred vojno, ki je milijonski umor. Po vojni: kaos, anarhija, nihilizem; posledica vojne: moralna depresija, ponižanje etosa. Tako se razvija moderna umetnost. Elementarni soizraz življenju ne more zatajiti resničnosti, ako naj bo res umetnost.« (Prav tam, 12)

Naše razumevanje nihilizma kot izraza kapitalizma je zdaj bogatejše. /…/

3. Tretji pogoj nihilizma: ideali za preseganje kapitalističnih odnosov

Tretji pogoj nihilizma, kot smo zapisali zgoraj, so ideali. Predvsem ideali zavračanja kapitalizma, revolucionarni ideali za njegovo spremembo. Ideali izhajajo iz spoznanja, zlasti iz spoznanja nečloveškosti, demoničnosti tega reda, spoznanja, da je bil prav kapitalizem kriv za prvo svetovno vojno, ki je bila – Kosovel se nikakor ne moti – gospodarska.

Nihilizem kot izguba upanja (povojno stanje duha, kot ga opisuje Kosovel) implicira najprej nek predhoden uvid v lasten položaj, hkrati s spoznanjem pa mora obstajati še vizija zloma kapitalizma, vizija njegovega nasprotja. Obstajati morajo torej ideali. V pesmi Kons je rečeno takole: »Človek: to je nova beseda. / Uničite taylorjanske TVORNICE.« (Kosovel, Zbrano delo. Druga knjiga. DZS 1977. Ljubljana. Str. 33) Tudi Kosovelov esej Kriza (kakor tudi predavanje Umetnost in proletarec) je zapis o revolucionarnem upanju in hkrati o upravičenosti smrti kapitalistične Evrope. Za nas je pomembno, da mora kot pogoj nihilizma obstajati upanje, družbeno vrenje, snovanje utopij, bogastvo duha, uvid v družbeno strukturo, uvid v pogoje družbene reprodukcije, skratka filozofsko-umetniški eros (spoznanje in volja).

Najprej potemtakem obstaja določen način produkcije vsakdanjega življenja, potreb, mišljenja, ki ni nujno preiskan. Spoznanje nato vzpostavi določeno razliko, oddaljenost od lastnih pogojev bivanja. Spoznanje samo na sebi te razlike sicer še ne konkretizira, saj gre le za teoretičen uvid. Toda če se spoznanje poveže z voljo do spreminjanja pogojev sočasne družbene reprodukcije, lahko postane upoštevanja vredna politična družbena sila, sposobna praktično udejanjiti vsaj košček tega, kar je pred tem uvidela teoretično in si zamislila moralno. Rečeno preprosto: delavski, prekarni razred, ki vé, zakaj gre, ki vé, kaj se mu dogaja, se ne bo zaustavil samo pri razmišljanju o lastnem položaju, temveč bo zahteval spremembe. Porajati se začno ideali in nekatere njegove zahteve se bodo tudi uresničile. Nikakor pa ne vse. /…/

4. Četrti pogoj nihilizma: zlom idealov

Če hočemo razumeti nihilizem, moramo upoštevati nasprotni udarec vladajočega, kapitalističnega razreda. Upoštevati moramo zlom idealov. Zapisali smo, da je to četrti pogoj nihilizma. Prva svetovna vojna je bila s tega zornega kota najbrž prvi globalen poraz delavskega razreda. Kaos, anarhija, nihilizem, kot pravi Kosovel (glej zgoraj), so posledice tega poraza.

O Kosovelovem pojmovanju zloma idealov smo sicer obširneje pisali v tekstu Kosovelov demokratični socializem. Tukaj je del tega članka:

»V tekstu Obnova Kosovel piše o zmedi duha, ki se kaže kot kaos v mišljenju, čustvovanju, gledanju lepote in doživljanju večnosti. Ta kaos se deli v ˝dvoje široko razplavljenih tokov: v ljudi, ki čutijo v sebi silo in premoč duše, in v ljudi, ki so vklenjeni in obnemogli pred materijo.˝ (Kosovel: Zbrano delo, Tretja knjiga (Drugi del); DZS; Ljubljana 1977, str. 800)

Poskušajmo ločiti ti dve vrsti ljudi in se vprašajmo, kdo je materialist po Kosovelu oziroma kdo je obnemogel pred materijo.

V nadaljevanju Obnove preberemo, da je to nekdo, ki je upihnil ˝luč svoje duhovne zavesti˝ in je potemtakem duhovno mrtev. Takšen človek je ˝zasužnjen od materije ˝. In naprej: ˝Vsak materializem je negacija človekove svobodne duševnosti, je negacija človeka sploh. Načelna zmota njegova je v pojmovanju življenja. Življenje konsekventnega materialista je torzo.˝ (Prav tam)

Materialist, kot ga razume Kosovel, je nadalje nekdo brez prave volje do življenja, nekdo, ki celo tedaj, ko hlapčuje, ko živi v bedi, ne verjame, ne upa v boljšo prihodnost; in naprej, je nekdo, ki mu ni mar za duhovno strogost oziroma jasnost, nekdo, ki ne vé za radost, ki jo takšna jasnost prinaša itd.

V tekstu Dijaški časopis, ki se sicer nanaša na zavest dijakov – mimogrede: zaradi razlik v organizaciji vzgoje in izobraževanja v Kosovelovem času tedanjih dijakov ni mogoče izenačevati z današnjimi, mogoče pa bi jih bilo primerjati s sedanjimi študenti prvih treh letnikov bolonjskega študija – v omenjenem tekstu torej beremo, da je ˝današnje dijaštvo v stadiju nepremagljive depresije, da je v močvirju povojne psihoze, da je palo z mehko hrbtenico v vrtinec dobe in da se ne more rešiti iz njega.˝ (Kosovel: Zbrano delo, Tretja knjiga (Drugi del); DZS; Ljubljana 1977, str. 840)

Zasužnjenosti z materijo, neveri v bodočnost, pomanjkanju veselja do življenja, pomanjkanju miselne jasnosti, ki so lastnosti materialista po Kosovelu, so tukaj dodane depresija, psihoza, mehke hrbtenice – skratka malodušje. V nadaljevanju tega teksta je zasužnjenost od materije opredeljena še kot sodobni, slabi materializem, ki ˝je le smetljiv preostanek onega svetovnega nazora, ki je hotel svoj čas povzdigniti v človeku veličast prirode in kozmično zavest človeka ter vzpostaviti v njem nravno samoodgovornost; današnji »materializem« je le korito pomij, v katerem si iščejo hrane verižniki in špekulantje […]˝ (Prav tam)

Materializem, kot ga razume Kosovel, ima …/…/

Materialist, kot ga razume Kosovel, je potemtakem nekdo, ki je pripravljen prodati svoja prepričanja za dober položaj ob koritu, ki za majhno dnevno ugodje proda duha, ki se ni zmožen predati ničemur pozitivnemu in večjemu od samega sebe, ki živi le zase, ki – kot lahko preberemo tudi v Krizi človečanstva – omahuje in omaguje, prav ker živi le zase, le kot posameznik, ker se ni zmožen predati delu za človeka (človeštvo), torej stvari, ki ga presega, razen na videz. Kosovel ga tudi v tekstu Obnova poimenuje verižnika, nekoga, ki je nagnjen h korupciji, še več nekoga, ki je kriv, da je vsa sodobna kultura, vsa civilizacija le ˝fraza˝, ˝samo forma˝, ˝ali pa sredstvo za gotova politična sidra.˝ (Prav tam, 800)«

Toliko torej iz članka Kosovelov demokratični socializem. (A. Adam: Kosovelov demokratični socializem. Ustroj. Št. 5. 2013. Maribor. Str. 4–5)

5. Peti pogoj nihilizma: relativna trajnost poraza

Ker en sam poraz bržčas še ne bi porodil nihilizma kot stanja duha, morajo obstajati še pogoji za relativno trajnost tega poraza, obstajati mora množica materialistov, katerih duh je klonil za dalj časa – kar je peti pogoj nihilizma. Šele tako postane nihilizem institucija, orožje vladajočega razreda. Za slehernega dejanskega nihilista bi morali predstavniki vladajočega razreda (korporacijski verižniki) posedovati orožni list.

Zgoraj, v Kosovelovi pesmi Evakuacija duha, smo videli, da so tovrstni materialisti policaji sonca oziroma ljudje, iz katerih je duh evakuiral, ali tudi mrtvi ljudje, kot lahko preberemo v pesmi Mrtvi ljudje, ki gre takole: »Padi! / Padi! / Padi, mrtvi človek! […] / Suženj mehanike. Transmisije. / Revolucionarni ideali ugašajo. / Padi, padi, padi! […] Mrtva pokrajina.« (Kosovel, Zbrano delo. Druga knjiga. DZS 1977. Ljubljana. Str. 178) S pomočjo te pesmi lahko sklepamo, da Kosovel želi padec ljudi z evakuiranim duhom, kar pomeni, da se tudi verza »Vonj medicin / s klinik,« in krik: »Fuj – / Pljuj, zaničuj./ Fuj, fuj, / fuj!« iz Konsa: ABC nanašata prav na nihilizem. Zakaj? Ker gre za pojav, zaradi katerega so ugasnili revolucionarni ideali. Za njimi je ostala zgolj mrtva pokrajina, o kateri je, denimo, govora v pesmi Jesenska pokrajina, kjer nas pesnik vprašuje: »Imaš dogmatične cokle?« (Prav tam, 179) To je nemara še ena sopomenka slepote, spečega malomeščanstva, človeštva z evakuiranim duhom oziroma mrtvega človeka.

V Kosovelovih pesmih, zlasti Integralih, mrgoli misli, ki se nanašajo na peti pogoj nihilizma. Enako v esejih. V Krizi, denimo, preberemo: »Dolina šentflorjanska pa je ostala: […], koder ugašajo naši polizobraženci, koder tonejo ob začetku in sredi poti naši umetniki v tragičnem spoznanju, da ne zmorejo tega, kar bi hoteli. Polovico jih je usužnjenih po službah, njih zmožnosti tonejo v kapitalu, ki je alfa in omega naših bednih umetnostnih razmer.« (Kosovel, Zbrano delo. Tretja knjiga (Prvi del). DZS 1977. Ljubljana. Str. 13)

Maloprej smo videli še, da je z relativno trajnostjo poraza povezan materializem, kot ga proizvaja kapitalistični družbeni red. Ob koncu dodajmo, da se materialistično nihilistična usužnjenost ne kaže nujno kot oblika sile oziroma nasilja. Že La Boétie je pisal o prostovoljnem suženjstvu, toda v kapitalizmu se to, prav od Kosovelovega časa naprej, kaže predvsem kot potrošništvo. S tega zornega kota ni potrošništvo nič drugega kot element v množici pojavov, ki sestavljajo peti pogoj nihilizma. Spreminjanje državljanov v materialistične potrošnike je v tej optiki oblika ohranjanja poraza po zlomu idealov, ki so klicali k spremembi kapitalistične družbe, je oblika ohranjanja ljudi kot anomalije psihologije, denimo ljudi kot zagovornikov Planice ali Zlate lisice.

Sklenimo z …/…/

ANDREJ ADAM