Nova priložnost

Osebna izkušnja

/…/ Ni se lahko spopasti z novim, z neznanim. Najti pot v srca ljudi. Prepričati sebe, da lahko prehodiš bodičaste steze, ki te pripeljejo na rožnat travnik.

Zato sem se odločila deliti svojo zgodbo.

Učitelji smo ljudje, ki smo odgovorni za oblikovanje vrednot pri otrocih. S svojimi dejanji in z načinom poučevanja imamo pomembno vlogo pri oblikovanju stališč otrok. Kako torej uspešno opravljati svoj poklic?

Najprej moramo začeti pri sebi. Nase gledati kot na nekoga, ki je sposoben vplivati na osebnostno rast, sprejemati izzive, se spopadati z novostmi, biti odprt, spraševati, iskati pomoč, se prilagajati …

Ko sem pred desetimi leti začela opravljati poklic učiteljice, sem se zavedala, da moram narediti marsikaj, da bom uspešno in učinkovito opravljala svoje delo. /…/

Ko sem končala fakulteto in naredila eno stopnico več v življenju, sta me ljubezen in usoda privedli iz Srbije v Slovenijo. Nova sredina, jezik, ki ga ne govorim in ga slabo razumem, neznani obrazi … Kako se spoprijeti z izzivi?

Seveda, vedno sta dve poti: prepustiš se usodi ali pa se z lastnimi močmi postaviš na svoje noge. Pri tem je pomembno zaupati vase, predvsem vase. Trdno sem bila odločena, da bom naredila vse za to, da bi opravljala poklic, ki ga imam rada. Uspešno sem opravila tečaje slovenščine, nostrificirala diplomo.

Sledil je težji del – iskanje zaposlitve z življenjepisom; vanj nisem mogla kaj dosti napisati – le dve leti življenja v Sloveniji, brez izkušenj …

Veliko prošenj, le malo odgovorov – se razume, negativnih. Pričakuješ vsaj vabilo na pogovor, ki bi pomenil kanček upanja. Vendar večina ravnateljev ne razmišlja tako. Da bi le vabilo na pogovor nekomu odprlo vrata proti vesolju! Zakaj bi pa poklicali na pogovor tujca, se z njim ukvarjali, čeprav ima vse pogoje za zaposlitev. /…/

Težko je, a ne obupam. Nekega čarobnega dne le dobim vabilo na pogovor – iz Krškega se odpeljem v Litijo. Gospa ravnateljica, rahločutna, odprta, mi da priložnost delati na podružnični šoli kot drugi strokovni delavki v kombiniranem oddelku.

Jokam, tokrat od sreče. Jokam tudi, ker me je strah, kako bom sprejeta in ali bom zmogla.

Vendar še naprej zaupam vase. Hvaležna sem vsem sodelavkam, ki so me brez predsodkov, ki jih je na žalost veliko, sprejele. Hvaležna sem tudi tistim, ki so komentirali, ali v Sloveniji ni več učiteljev, da zdaj zaposlujemo kar tujce. Zaradi takšnih sem še močnejša.

Nato začnem. Česar nisem vedela, sem brez sramu spraševala. Vedno se je našel kdo, ki je bil pripravljen pomagati. Najtežji občutek je bil, da se v kakšnem trenutku ne bom spomnila primerne slovenske besede ali da jo bom morda napačno izgovorila. Sčasoma sem ugotovila, da če tudi se to zgodi, otrokom ne naredim nobene škode. Teh napak večinoma niso niti začutili, če pa so, jih ni motilo. Skušala sem jim ponujati nekaj, kar nadomesti moje napake: odprto pot do srca, da me lahko sprašujejo, me objamejo, da skupaj premagamo vse izzive, ki se nam zgodijo.

Po opravljeni hospitaciji pred strokovnim izpitom, na kateri je bila prisotna gospa ravnateljica, sem slišala besede, ki so ostale globoko vtisnjene v moj spomin: »Vesela sem, ker sem vam dala priložnost.«

Jaz sem pa tudi vesela, da od tistega časa opravljam čudovit poklic …/…/.

Kot druga strokovna delavka sem delala z nekaj učiteljicami. Od vsake sem se veliko naučila in na koncu oblikovala svoj način poučevanja. Danes v svojem delu povezujem vse, na kar sem čustveno vezana. Začela sem izvajati različne projekte, v katere sem najprej pritegnila starše in stare starše svojih učencev, ker se skozi sodelovanje bolj spoznamo in skupaj oblikujemo del pedagoškega procesa. Sodelujem s šolo iz Krškega, saj je Krško mesto, v katerem imam svoj dom, svojo družino. In, seveda, še s šolami v Srbiji, saj so tam moje korenine.

/…/ Z veseljem opravim dodatno delo, kakšno uro časa preživim doma ob prevajanju prispevkov, ki jih dobim od učiteljic iz Srbije, predstavim jih svojim učencem. Prispevke svojih učencev prevajam v srbski jezik in jih posredujem učencem v Srbiji. Tako ohranjam stik z maternim jezikom, bogatim svoje znanje in izkušnje z veseljem posredujem naprej. Tudi otroci se ob tem veliko naučijo.

Ne glede na to, kaj delamo, se moramo zavedati, kdo smo in svoje identitete nikoli ne zanikamo. Obenem pa se moramo prilagajati okolju, v katerem se nahajamo. Živeti v sedanjosti in ne pozabiti na preteklost.

/…/

Rada bi vsem tistim, ki pridejo v novo sredino, povedala, da so tukaj iz nekega razloga, včasih res neznanega ali nerazumljivega. Preprosto tako mora biti. Zaupati je treba vase in ne izgubiti upanja, tudi tedaj ne, ko se ovire zdijo nepremagljive. Nekega dne vse kocke v mozaiku najdejo svoj prostor. Tisti, ki imajo v svojem okolju nekoga, ki potrebuje pomoč, toplo, prijetno besedo, naj odprejo svoje srce. Vsaka prijazna gesta, ki jo nekomu namenimo, nas same oplemeniti, nas dela velike.

/…/

SVETLANA JOVIĆ