Kdaj kaj

Uvodnik

Roka vzame v blazinice dlani, kar potrebuje duša; že veste, kdaj mora biti pesem, kratka proza, roman, revija, še žanr se nekako umesti v pravo dlan ob pravem času. Ko se solza že skoraj utrne, ko se oči zapirajo od fizične utrujenosti, ko nepotešena energija uhaja iz stremen, ko pričakovanje nestrpno trka na vrata, ko se načrti podirajo kot domine, ko vloženi trud poteptan leži v prahu – roka vedno najde pravo branje.

Bere glasbo, bere pesem, film, kipec male plastike, bere vso lepoto tega sveta, da se duša umesti na svojo pravo stran in zmore čez prav ta trenutek.

Včasih berem nenavadna branja: albume slik, zvezke svojih otrok, njune spise, izrezke iz časopisov, gledališke liste, vodnike po razstavah, šolske časopise, pisma. Največ berem nikoli prejeta pisma, tako da si jih predstavljam …/…/.

Rada berem dramska besedila. Če bi bilo časa več, bi jih brala več. Običajno nimajo veliko zveze z uprizoritvijo, tako da ne primerjam besedila z uprizoritvijo, ker si jo sama z lahkoto zamislim. Seveda rada uprizoritev vidim, gledališče je posebno doživetje, dragoceno primerjanje mojega in zanimivih branj režiserja, igralcev, dramaturga, pisca, glasbenika … Lahko so iz drugega časa, lahko so drugačnih prepričanj, pa beremo isto predlogo. /…/

Zdaj berem Alekseja Nikolajeviča Abruzova, Staromodno komedijo. Zvrstno-vrstna oznaka pogosto zavaja, treba je brati besedilo sámo, s svojega trenutnega stališča; gre za dialog petinšestdesetletnega zdravnika in šestdesetletne ženske. Povsem nasprotna značaja z neprimerljivimi izkušnjami in izobrazbo počasi drug pred drugim luščita ovoje svojega ega in sta si vedno bliže. Za pogovore si vzameta dovolj časa, čeprav jih ne načrtujeta.

Slutim, kakšen je konec, a ga ne želim prebrati, odlašam, raje se vračam v besedilo in ga občudujem, pokvarjenka od hitenja in ciljnega mišljenja. Pred dialogi prizorov so v dramskem tekstu didaskalije: čas, prostor, opis oblek in prostorov, način igre. – Leta tisoč devetsto oseminšestdeset, Rodion Nikolajevič in Lidija Vasiljevna, kabinet zdravilišča, kavarna ob morju, pred katedralo v Rigi, bolnišnica, dnevna soba v zdravilišču, vrt v poletni restavraciji, stezica med bori, pri vratih zdravilišča, počitniška hišica Rodiona Nikolajeviča. – Seveda se zgodba gradi iz prizora v prizor, stopnjuje se. Leta ne igrajo nobene vloge, samo človeka, ki – oluščena predsodkov, bolečin in strahov, celo bolezni – stojita pred nami na pragu novega.

Jutri, jutri preberem še konec. – Ugasnem luč in jasno ju vidim pred seboj. Je pomembno, da igro vidim? Kakor vedno, zelo pomembno: napeto pričakovanje uprizoritve. A že besedilo samo mi pove, kar sem potrebovala. Ne, ni iz drugega časa to približevanje dveh ljudi. Od prav danes je, sami si ga lahko naredimo lepega, sami ga lahko prepoznamo, kadar koli. Vzeti si čas za lupljenje egov. /…/

Je konec srečen? Ne vem, preberem jutri. Srečen ali nesrečen, kar bosta potem protagonista napravila iz njega. A odložiti svoje neštete ege pred nekom zaradi nekoga je pravi smisel. Branja. Življenja.

LIDIJA GOLC