Vsebina časnika Šolski razgledi številka 20/2015
Zmeraj znova smo očarani nad naravo, predvsem tudi nad višavami, nad gorami. Tja se podajamo razbistrit svoje prenasičene in včasih prav čudno obarvane misli; tam laže zlagamo razdrobljene delce vsakdana in jih zagledamo v novi celoti, tam v miru in tišini pogosto najdemo spet pot do sebe. Gore v nas od nekdaj vzbujajo spoštovanje.
Obenem gore vedno znova vabijo najdrznejše. Izzivajo jih k preskušanju meja, a pri tem le drznost še zdaleč ni dovolj, prav nasprotno, celo pogubna je lahko.
Gore so bile in so še navdih različnim umetnikom. Tudi fotografe očarajo vsakič znova. V čudoviti monografiji Slovenske gore v objektivu letnih časov (Cankarjeva založba jo je izdala lani) je zbranih več sto fotografij iz naših gora, ki so jih ujeli v svoje objektive različni fotografi. Listamo jo znova in znova, stapljamo se s podobami, se prepuščamo sanjam in komaj dojemamo, kakšna veličastna lepota nas obdaja …
Naj nas ta lepota pospremi
po zadnji letošnji številki Šolskih razgledov
v praznične dni in
nas navdihuje tudi v letu, ki prihaja.
O védenju in vedênju
Kako ohranjati radovednost, zagnanost, slo po znanju in zagrizenost
Delo učiteljev je med drugim tudi prenašanje vednosti, plod truda prejšnjih generacij. V tem oziru je poučevanje uspešno, kadar učenci, ki sprva ne vedo, slednjič nekaj vedo. Toda, kdaj lahko trdimo, da učenci in mi vsi posedujemo vednost? Vednost je treba opredeliti. Najprej se osredotočimo na časovno razsežnost besede vednost. Nanaša se na nekaj, kar je vedno, kar ni le začasno, trenutno. Zdi se torej, da je vedno (v pomenu, da vedno obstaja) le tisto, kar je večno, trajno, stalno. Nekdo, ki zase trdi, da vé, bi s tega zornega kota, moral vedeti, kaj vedno obstaja, kaj je stalno. Razmišlja Andrej Adam.
»Klik za več!«
Ne morem in ne zmorem
Inkluzija pri nas
Smo se že kdaj resno vprašali, ali inkluzija pri nas deluje? Je bila opravljena kakšna raziskava? Najbolj resna in verodostojna informacija so zdaj rezultati NPZ-ja, ki pokažejo porazen uspeh otrok s posebnimi potrebami. Otroci s posebnimi potrebami ostajajo zadaj, daleč zadaj. Je to sprožilo kakšno spremembo? Kje pa! V takšnem šolskem sistemu zato ti otroci večinoma nimajo možnosti. Seveda govorim o tistih resničnih, ne o tistih, ki so izsilili odločbo zato, da so jim zdaj legalno omogočeni privilegiji in lenarjenje. Zakaj ne? Najprej zato, ker večina učiteljev nima ustreznega specialnopedagoškega znanja, celotna odgovornost pa kljub vsemu ostaja na učiteljih. Nadalje zaradi nedorečene vloge in odgovornosti specialnih pedagogov. In nenazadnje zaradi ocen. Otrok v javni šoli z enakovrednim izobrazbenim standardom mora pri vseh predmetih doseči vsaj minimalne standarde. Ne rečem, da je pravično, a sistem je tak. Navsezadnje gre za enakovreden izobrazbeni standard in če želijo biti tu enaki, potem njihova drugačnost ne more biti olajševalna okoliščina. Na tem nivoju ne. Lahko imamo drugačne prijeme, strategije za uravnavanje primanjkljajev, časovne prilagoditve, prilagoditve barv, pisav, oblik, velikosti in ne vem česa vsega še, toda enostavno ni pravično, da so za Gaussovega mejnega primerka brez odločbe drugačne zahteve kot za tistega z odločbo.
Zato vse to pisanje ni naperjeno proti inkluziji in ni na osebni ravni. Naperjeno je le proti sprevrženosti, v katero se vsaka zamisel pri nas spridi. Jožica Frigelj je zapisala brez dlake na jeziku.
»Klik za več!«
Vsi enaki, a tako različni
Doprinos – kaj to je? Tudi zakonskih podlag ni
Prišla sem do sklepa, da z doprinosom krpamo šolsko vrečo z denarjem. Namreč vsa nadomeščanja opravljamo tako rekoč zastonj. Branje strokovne literature se gotovo nikjer ne šteje v ta fond doprinosa, da o čem drugem sploh ne pišem.
Mogoče se učitelji bojimo »izgubiti« teh nekaj počitniških prostih dni in si ne upamo na glas povedati, da doprinos nima nobene zakonske podlage.
Letni dopust moramo praviloma koristiti med šolskimi počitnicami, po navadi poletnimi. Delodajalec določi, kako oddelamo dneve, ko nam dopusta zmanjka, še posebno v preostalih počitniških dneh med šolskim letom. Do tukaj smo enotni, od tu naprej pa postanemo zelo različni. Doprinesti moramo zelo različno število ur. Razumem, da po številu dni rednega dopusta to mora biti različno. Ne razumem pa, da učitelji približno enake starosti in z enakim številom delovnih let doprinašamo od NIČ do 150 ur … Tako Vilma Dobrin.
»Klik za več!«
List iz dnevnika
»Če me bodo jutri spet želeli dati na križ, ni panike. Sama prinesem žeblje..«
Moj dan se vedno začne optimistično, a z zavedanjem, da nimam božanske moči in da bodo moja prizadevanja za gradnjo družbe zdravih odnosov dosežena, tudi če bo na podlagi informacij samo ena oseba postavila pod vprašaj svoja prepričanja o različnih ljudeh. S tem torej pogumno stopim v enega svojih dni, se odpeljem na lokalno osnovno šolo, da se dogovorim za temo delavnice, ki bi jo izpeljala v tretji triadi. Predstavitev delavnic navduši učiteljico in reče, da bi bile vse več kot zaželene, toda da si teme LGBT skupnost ne upajo izbrati. Vprašam zakaj. Odgovori, da se je pred kratkim razkrila ena izmed učiteljic in da je lokalna skupnost začela z izjemnim pritiskom na šolo. Zahtevala je, da se učiteljici prekine pogodba o zaposlitvi, ker lezbijka pač ne sme imeti stika z njihovimi otroki. Vprašam, kako se je razpletlo in na hitro pove, da so komaj pogasili požar, da je učiteljica ostala zaposlena … O svojem vsakdanu Karmen Kukovič, aktivistka za človekove pravice in dolžnosti.
»Klik za več!«
Dober poligon za učenje strpnosti
Zgodovino prikazati večplastno, v vseh barvah, s priznanjem, da so kje tudi sivine
Vprašanje, kako lahko razumevanje zgodovine vpliva na razvoj strpnosti, si postavlja tudi evropsko združenje učiteljev zgodovine EUROCLIO. Njihove delavnice sem se udeležila na letošnji konferenci eTwinning (22.–24. oktober v Bruslju). Zame je bila to zelo pozitivna izkušnja in želela bi si, da morda navdihne še kakšnega slovenskega učitelja zgodovine, saj sem se tako kot učenka, dijakinja in predvsem študentka v pogovorih s kolegi z drugih gimnazij srečevala s težavo, ko učiteljem proti koncu leta »zmanjka časa« za obravnavo občutljivih poglavij iz slovenske zgodovine. Piše Anja Draksler.
»Klik za več!«
Ne prezrite!
Presegel je že svoje mladostne idole, premagal je vse izzive, ki se jih je lotil, dosegel nekaj nepredstavljivih rekordov. Je človek, ki želi sanjati še naprej. Za sanjami. *** Učitelji kot lovci na potencialne teroriste. Izgubili bodo zaupanje učencev in s tem možnost vzgoje razsvetljenih, kritičnih in intelektualno avtonomnih posameznikov. *** Mladim ne manjka dobrih zamisli, vladi in še komu pa ne praznih izgovorov. Študentske praznične želje. *** V šolah je najprej na vrsti tehnokratski besednjak, ki ga navadno zagovarja ravnatelj, učitelji ga molče sprejemajo, ker se bojijo, učenci in dijaki pa so tako ali tako le uporabna delovna sila, ki se mora pustiti vzgojiti na določen način, ker nima nobene druge možnosti. Mit o kreativni šoli. *** Na pedagoški seminar k odkritim in preprostim, a realnim ljudem na sever. Gremo na Islandijo, v Reykjavik. *** Orehi, hruške, jabolka - prebirali smo etnopisma (zbirka Lipov list) Dušice Kunaver in zbrskali nekaj zanimivih slovenskih novoletnih običajev.
Nekateri objavljeni članki v Šolskih razgledih so našo bralko spodbudili k razmišljanju o tem, ali se bo Slovenec predstavljal svetu tudi s spremenjeno identiteto?! »Na Zemlji nikoli nisem videl nobene meje,« je zapisal Kilian Jornet, ki je preplezal najvišje vrhove sveta, Lučka Lešnik pa v rubriki Uglašeno razmišlja o mejah v brezmejnosti. Ob prehodu leta je čas, da pretresemo opravljeno delo in pretekla dogajanja, se odločimo, s čim bomo nadaljevali, česa se bomo otresli in podobno, potem pa začrtamo pot za leto, ki prihaja. Tokrat nas zanima, kaj je tisto, kar si želite zbrisati in pozabiti (če kaj takega je), da bo vnaprej lažje in boljše. Potepamo se med knjigami, družimo se z najmlajšimi, Niko Slana v Športnem pogledu tokrat o Luki Špiku in Umbertu Sabi, tudi tokrat z nami in vami čečkalčki in Marcel Talt Lah, riše tudi Miha Mohor, za praznične dni objavljamo za vas novoletno nagradno križanko …
Pozor!
Kje je doma inovativno podjetništvo? Če še ne veste …
Ob iztekajočem se letu so se spomnili na vas in se vam zahvaljujejo za sodelovanje ter želijo vse dobro v letu, ki prihaja: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, SVIZ, Državni izpitni center, Center RS za poklicno izobraževanje, CŠOD, Zavod RS za šolstvo, Šola za ravnatelje, Združenje ravnateljic in ravnateljev vrtcev Slovenije. Seveda tudi mi, ustvarjalci Šolskih razgledov!
Še podpisi k fotografijam, objavljenim tukaj, ob predstavitvi te številke Šolskih razgledov – z vrha strani navzdol: BOŠTJAN ODAR (Snežne sipine z vrha Viševnika), ALEKSANDER ČUFAR (Prvi sneg v gozdu med vasema Dražgoše in Podblica), SAŠA MANOJLOVIĆ (Škrlatica ob sončnem zahodu; posneto od Erjavčeve koče na Vršiču), Aleš Komovec (Centralna grapa v Begunjščici), MARKO MAKUC (Močan veter razmetava sneg okrog Doma Andreja Žvana – Borisa na Poreznu), ALJAŽ ANDERLE (Spust po vzponu v zaledenelem slapu Lambada pod Prisojnikom; v ozadju prelaz Vršič).
Sanje naj vas pospremijo v leto 2016.
Predvsem vam želimo,
da čim več svojih sanj tudi uresničite.
Uredništvo Šolskih razgledov
