Vsi enaki, a tako različni

Doprinos – kaj to je? Tudi zakonskih podlag ni

Pravzaprav bi bilo tako zelo lepo in prav. V enakem delu je različnost vedno pika na i. Skoraj ne bi moglo biti lepše, če v to igro mojega zapisa ne bi bil vpleten učiteljski doprinos.

Pogledam v SSKJ in za besedo doprinos berem: donesek, prispevek. Le kaj prispevam s svojim doprinosom? To je gotovo tudi vaše vprašanje in ne le moje. Že kar nekaj let se učitelji bolj za vogali kot javno sprašujemo, kaj to je, če ga ni v nobenem šolskem zakonu, aktu in ne členu.

Zakon ima pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. Tu nas zanima predvsem učiteljeva delovna obveznost. Toliko besed se je že prelilo glede te obveznosti, da bi gotovo zapolnili luknjo, če bi odteklo vse morje tega sveta. Še posebno, če se o učiteljevi delovni obveznosti pogovarjajo ljudje, ki ne poznajo šolskega dela. Predvsem ljudje vidijo, da učitelji niso vsak dan navzoči na delovnem mestu po osem ur, nimamo izmenskega dela, še najspornejše so počitnice. Učitelji jih imamo menda kar naprej in nihče ne ve, zakaj, saj po mnenju mnogih delamo premalo.

Kvantiteta kroji šolski sistem

Pred leti so bile polemike, kako naj bi zadržali učitelje v šoli tudi po pouku. V bistvu nihče ni poznal pravega odgovora, kako in zakaj. Učiteljevo delo namreč ne potrebuje le mize v zbornici ali kabineta, ki ga deli še z drugimi učitelji. Glede na daljšo in obvezno navzočnost tudi ni prav nič več z otroki, saj imamo učitelji po zakonu predpisano število ur pouka, govorilnih ur, aktivov, konferenc in dežurstev. Vse to je mogoče z dobro organizacijo enakomerno porazdeliti med zaposlene in prav nobene potrebe ni, da učitelj ostaja v šoli. Zagotovo si vsak nese delo tudi domov, da lažje v miru opravi, kar mu pripada. Ravnatelji so si želeli, da bi za to »poenotenje« prisotnosti na delu pripravili pravila na ministrstvu. To se do zdaj še ni zgodilo. So pa nekateri ravnatelji kar sami od sebe vpeljali obvezno navzočnost, nekateri tudi evidentiranje prihoda in odhoda na delo in z dela. Plačilo je enako za vse.

Vmes se je zgodil še »javni sektor«, ki je učitelje stlačil v isti koš kot uradnike za okenci, delavce v pisarnah in še kje.

40 ur dela na teden ali osem ur na dan za vse in ni pomembno, ne kje ne kako ne zakaj. Nihče se ne sprašuje o specifiki dela, nikogar ne zanima kakovost. Kvantiteta je tista, ki kroji tudi šolski sistem.

Štetje ne vodi do želenega

In delovna obveznost se je začela analizirati na sto in en način. Vsi so pozabili, da šola pade in zraste z učiteljevim kakovostnim delom in ne s številom ur obvezne navzočnosti na delovnem mestu. Tako še zdaj obstajajo šole (beri ravnatelji), ki ne poznajo doprinosa in ne obvezne navzočnosti na delovnem mestu. Prepričana sem, da so te šole kakovostne, učencem prijazne in da dosegajo vse cilje, ki jih zahtevata Bela knjiga in zakon o šoli.

Počitnice vsaka dva meseca so trn v peti mnogim, ki se ukvarjajo z nami. Razumem, da nihče ne more imeti več prostih dni, kot mu uradno to pripada s številom dni dopusta. Dobro razumem tudi 40-urni delavnik.

Vem, da nam delo in dolžnosti dajejo naši delodajalci. Tako so oni tisti, ki nam morajo to zagotoviti.

Nobena obvezna prisotnost na delovnem mestu in noben doprinos z nadomeščanjem bolniških dopustov ne bo rešil in ne izboljšal dosežkov na raznih tekmovanjih in preverjanjih.

Najboljši šolski sistemi so tisti, pri katerih učitelju ne štejejo ur in minut ter ne pregledujejo mesečnih poročil z nadomeščanjem pred delovnim časom, med njim in po njem, temveč mu ponudijo in mu dajo dovolj časa za kakovostno strokovno izobraževanje in mu zaupajo ter ga spodbujajo pri delu.

Le številka na papirju

Prišla sem do sklepa, da z doprinosom krpamo šolsko vrečo z denarjem. Namreč vsa nadomeščanja opravljamo tako rekoč zastonj. Branje strokovne literature se gotovo nikjer ne šteje v ta fond doprinosa, da o čem drugem sploh ne pišem.

Mogoče se učitelji bojimo »izgubiti« teh nekaj počitniških prostih dni in si ne upamo na glas povedati, da doprinos nima nobene zakonske podlage.

Letni dopust moramo praviloma koristiti med šolskimi počitnicami, po navadi poletnimi. Delodajalec določi, kako oddelamo dneve, ko nam dopusta zmanjka, še posebno v preostalih počitniških dneh med šolskim letom. Do tukaj smo enotni, od tu naprej pa postanemo zelo različni. Doprinesti moramo zelo različno število ur. Razumem, da po številu dni rednega dopusta to mora biti različno. Ne razumem pa, da učitelji približno enake starosti in z enakim številom delovnih let doprinašamo od NIČ do 150 ur. Vem, ja, to je pač avtonomija ravnateljev. Ni pa avtonomija moj osebni dohodek, ki se na število oddelanih ur ne poveča in ne zmanjša. Doprinos je le številka na papirju. Denar nekje je, saj vsi vemo, da so ure pouka točno določene in tudi plačane.

Plačljive suplence

Zdaj pa samo še vprašanje, kako lahko proste dneve, ko ni pouka, učitelji nadomeščamo ravno s poukom. Z zakonom je namreč določeno število dni pouka (190). Mi pa doprinašamo dneve, ko pouka ni. Torej nam bi morali suplence plačevati.

Naš učiteljski doprinos (donesek, prispevek) bi bil lahko gotovo kakovostnejši.

Če bi nam plačali suplence in ponudili za manjkajoče dneve dobro strokovno izobraževanje, mogoče tudi povezano s strokovnimi ekskurzijami, bi bili učitelji gotovo učinkovitejši in manj iztrošeni.

To je pogoj za dobro delo z učenci in za njihove visoke dosežke. To naj bi bil edini doprinos v šolskem sistemu.

VILMA DOBRIN

Osnovna šola Notranjski odred Cerknica