Dober poligon za učenje strpnosti
Zgodovino prikazati večplastno, v vseh barvah, s priznanjem, da so kje tudi sivine
Spremembe v družbi, selitve, migracije, vse bolj etnično, versko in rasno mešana družba prinašajo v naše izobraževanje nove izzive. Otroci sami po sebi, kot večkrat slišimo, niso diskriminatorni – tega jih nauči družba, predsodke pridobijo z vzgojo in socializacijo, s posnemanjem vzorcev staršev. Prostor, kjer sodobni otroci in mladostniki preživijo kar največ časa na dan, teden, leto, je šola. Menim, da je zato njena vzgojna naloga zelo pomembna. Vsak prihaja iz drugačne družine, je vzgajan v svojih vrednotah, šola pa je skupen prostor, predvsem tudi za razvoj skupnih vrednot, je močna inštitucija, ki lahko močno vpliva na našo družbo – na lokalni ravni, državni, skupni evropski …
Vprašanje, kako lahko razumevanje zgodovine vpliva na razvoj strpnosti, si postavlja tudi evropsko združenje učiteljev zgodovine EUROCLIO. Njihove delavnice sem se udeležila na letošnji konferenci eTwinning (22.–24. oktober v Bruslju). Zame je bila to zelo pozitivna izkušnja in želela bi si, da morda navdihne še kakšnega slovenskega učitelja zgodovine, saj sem se tako kot učenka, dijakinja in predvsem študentka v pogovorih s kolegi z drugih gimnazij srečevala s težavo, ko učiteljem proti koncu leta »zmanjka časa« za obravnavo občutljivih poglavij iz slovenske zgodovine.
Za predstavitev z različnih gledišč
Odlična predavatelja na delavnici, predsednik združenja Jonathan Even-Zohar in Jacek Staniszewski, sta opozorila, da je težava prikazovanja zgodovine večplastna – poleg težav z viri in časovne oddaljenosti je ključnejše to, da se piše z gledišča zmagovalca ali poraženca, tako jo pogojujeta bodisi ponos bodisi bolečina, namesto da bi prikazovala odgovornost nas, naše družbe, države za dogajanje v preteklosti. Druga pomembna težava je centralistična usmeritev, ki se v kakšnih nacionalnih učnih načrtih vrti preveč le okrog zgodovine lastnega naroda, kar še poglablja enostranskost perspektiv. Vendar – vse pomembne stvari se niso dogajale samo nam!
Zato se združenje EUROCLIO zavzema za globalnejšo usmeritev poučevanja zgodovine, ki konflikte in dogajanje v preteklosti predstavlja z različnih gledišč, poudarja tudi odgovornost nas kot posameznikov in družbe za reševanje konfliktov v sodobnem času in prihodnosti.
Pogosto politično orodje
Učiteljeva vloga pri tem je učence naučiti, da je zgodovina vedno interpretacija na podlagi omejenega števila dokazov, da se vedno odkrivajo novi, ki pogled na neko obdobje spremenijo, učencem je treba tudi pokazati, da zgodovina kot interpretacija nikoli ne more biti nevtralna, saj jo sodimo na podlagi posameznih vrednot – tako, denimo, če zagovarjamo vrednoto človekove svobode, grajamo režime in ravnanja, ki so jo kršili. Kot nenevtralna tako zgodovina pogosto postane politično orodje in tudi takšne zlorabe je treba mladim predstaviti. Trend poučevanja zgodovine bi moral za učinkovito razvijanje strpnosti pri dijakih in učencih iti tudi v smer povezovanja preteklih dogodkov s sodobnimi – še vedno se, žal, po svetu dogajajo genocidi, še vedno obstajajo nedemokratični režimi, ki grobo kršijo človekove pravice, konec koncev se še vedno dogajajo vojne, ljudje zapuščajo domovine, kot so nekoč zapuščali tudi našo, novi izzivi niso več samo na pragu Evrope, globoko so že zakorakali vanjo.
Dve plati iste zgodbe
Da bi okusili dve plati iste zgodbe, smo se udeleženci delavnice razdelili v skupine, vsaka je dobila nekaj reprodukcij propagandnega gradiva iz prve svetovne vojne (gradivo je dostopno na nastajajočem portalu historiana.eu). V prvem paketu smo imeli plakate, razglednice in karikature, ki so jih razširjale države na strani antante. Za vsako smo morali na podlagi ilustracije poiskati pridevnike, ki opisujejo »nas«, torej avtorje propagandnega gradiva, denimo pravični, človekoljubni, močni, nedolžni, nato pa še pridevnike, ki opisujejo druge, torej nasprotnike, ti so bili predstavljeni kot zločinski, hudobni, nečloveški, krvoločni, včasih tudi šibki in strahopetni. Vse skupine smo prišle do podobnih pridevnikov. Druga ovojnica je vsebovala posnetke z druge, centralne strani, naša naloga pa je bila, da poiščemo par plakatov, enega iz prvega in enega iz drugega paketa, ki govorita ravno nasprotno drug o drugem.
Za prikaz iste zgodovine
Združenje evropskih učiteljev zgodovine si prizadeva, da bi v preteklosti sprte strani prikazovale isto zgodovino – v ta namen pripravljajo veliko projektov, denimo enoten učbenik o prvi svetovni vojni za francoske in nemške učence, največji izziv pa predstavljajo postsocialistične države, kot je, denimo, Rusija.
Morda izziv tudi za nas Slovence? Prikazati našo zgodovino večplastno, ne dvobarvno črno-belo, niti samo še s kakšno drugo barvo pobarvano, temveč v vseh barvah življenja, s priznanjem, da so kje tudi sivine.
ANJA DRAKSLER
