Vsebina časnika Šolski razgledi številka 17/2015
Čas. Čas, ta naš čas, ta naša vedno se spreminjajoča stalnica. Da ga prehitevamo? Ne moramo ga prehiteti. Da zaostajamo? Ne moremo. Kar nosi nas tok, želimo ali ne. Morda res zmeraj ne ujamemo ritma, ostajamo v nekem svojem, že preživetem; morda ne (z)moremo, morda nočemo, morda … Včasih bi kaj preskočili, se prestavili za dan, teden, leto, desetletje, za življenje naprej … A tudi to ne gre zares.
Še leto dni,
če hočeš ti, pa bo pomlad;
še dan, dva, tri,
če nočeš ti –
bo led in hlad …
Tudi ti Župančičevi verzi so povezani s časom in – kdo bi vedel – morda še s čim. In kdo ve, kako da je roka prav zdaj, to jutro, posegla po knjižici, ki že dolgo miruje na knjižni polici v uredništvu (Oton Župančič, Pesmi za Berto, Cankarjeva založba 1978).
Pozabi sedanjost, nazaj ne glej!
Oko in vse misli in želje naprej:
tam najina zvezda, tam sreča brez mej!
Tokrat, v tej številki Šolskih razgledov, prehitevamo – a le navidezno. Z vami delimo nekaj slik iz koledarja Slovenskega šolskega muzeja za prihodnje leto. Te slike so pravzaprav stare učne slike in fotografije za prirodoslovje. Nas so podobe pritegnile, prav tako pregovori in sploh kopica podatkov, ki bogatijo koledar ...
Petdeset let – in kaj zdaj?
Uvodnik
Ko je začel inštitut 1. maja 1965 delati, je imel dva pedagoga, dva psihologa, direktorja pedagoga in tajnika. V tri sobe smo razpostavili prastaro pohištvo, nabrano z vseh vetrov. Le skupina z Zavoda za šolstvo, ki je v celoti prešla na inštitut, je dobila “za doto” nekaj boljšega pohištva na reverz. Od nekod, zdi se, da iz sodne uprave, smo dobili še prastar pisalni stroj. V takih neslavnih okoliščinah se je začelo pedagoško raziskovalno delo na Slovenskem … – Tako se začetkov, leta 1970, spominja dr. Iva Šegula, prva redna direktorica Pedagoškega inštituta. Zdaj ga vodi, o njem razmišlja in piše prof. dr. Igor Ž. Žagar.
»Klik za več!«
Naučiti misliti in ne le naučiti misli
Filozofija kot najsplošnejši predmet
Učitelji filozofije se iz leta leto soočamo s protislovji gimnazijskega izobraževanja, ki izvirajo iz navzkrižja ciljev, kot so zapisani v Zakonu o gimnazijah, in vsakdanje prakse. V 2. členu Zakona o gimnazijah med drugim preberemo, da gimnazija – splošna in strokovna – razvija samostojno kritično presojanje in odgovorno ravnanje, spodbuja zavest o posameznikovi integriteti, vzgaja za odgovorno varovanje svobode, za strpno, miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi, razvija pripravljenost za vzpostavljanje svobodne, demokratične in socialno pravične države itd. Poleg tega gimnazija posreduje tudi znanje številnih znanstvenih in umetniških področij, omogoča izbiro poklica in še bi lahko naštevali.
Filozofija je predmet, ki vse te cilje izpolnjuje neposredno. In vendar so dijaki, če vzamemo le ta primer, precej omejeni pri izbiri filozofije kot izbirnega predmeta na maturi … Razmišljanje Andreja Adama.
»Klik za več!«
Glede učiteljeve vere v boga
Rutarjeve lekcije
Učitelji so pod stresom in izgorevajo, zato stokajo in hodijo na terapije, k vedeževalcem in si pustijo pisati horoskope, meditirajo in se skušajo skulirati, toda problemov to ne reši, ker niso le psihološki, individualni, temveč so zlasti strukturni, sistemski in objektivni. Kdor se ne more upreti kompulzivnosti samega sistema, je obsojen na depresijo.
Šolo sicer nenehno reformirajo, toda sodobni ministri za šolstvo nimajo pojma ne o edukacijskih sistemih ne o šolajočih se otrocih in razvojni psihologiji ter o sodobni nevroznanosti, saj so v glavnem ekonomisti, menedžerji in politiki, ki ne študirajo, ne berejo knjig o sodobnih načinih poučevanja in učenja, zlasti pa ne poznajo psihologije, zato šola tudi je taka štala, kakršna pač je … Čisto vino naliva dr. Dušan Rutar.
»Klik za več!«
Pogosto se obnašamo, kakor da stisk ni
Dijaki s posebnimi potrebami - tokrat v zdravstvu
Poučujem strokovne module in praktični pouk. Na zdravstveni šoli sem zaposlena sedem let, prej pa sem skoraj 17 let delala v zdravstvu. Želim si, da bi zapisano spodbudilo k razmišljanju in objavi izkušenj tudi druge kolege in kolegice, ki se v svoji praksi srečujejo s podobno problematiko; brskala sem namreč po spletu in zasledila zelo malo zapisov o tem. Tema mojega prispevka je vsakdanja in aktualna, morda za učitelje in dijake celo boleča. Kolegi se med seboj o tem precej pogovarjamo. Tudi Zavod RS za šolstvo organizira srečanja na to temo, vendar se mi zdi, da problematike ne osvetlimo dovolj z vseh zornih kotov, pogosto pa se obnašamo, kot da stisk ni. Nekako je to področje urejeno, hkrati pa pometamo pod preprogo težave, ki nastanejo pozneje. Piše Barbara Sitar.
»Klik za več!«
Sramotno
Razbremenitev ali obremenitev?
Pouk v prvem razredu je vedno bolj podoben pouku v vseh ostalih razredih. Imam občutek, da bomo kmalu morali obvezno pisati test za oceno že v mesecu septembru. Še v osemletki nam ni bilo treba ocenjevati v prvem polletju, zdaj bi jih morala oceniti že prvi mesec »do obisti«?!
Nič več ni igralnice, ker se je število otrok v tem času povečalo. Ni več denarja za nove stole in mize. Kar znenada je vse primerno, in to za velike ali za zelo majhne. Ni več denarja za didaktične pripomočke, za kocke, za domine.
In poleg vseh »lepotnih« dodatkov na papirju je zdaj tu še angleščina. Zanjo so se odločili starši, je pač še neobvezna. Bo pa gotovo kmalu obvezna in še kaj poleg. Pogled izkušene učiteljice Vilme Dobrin.
»Klik za več!«
Vse ima svoje meje
Strokovnjakinja Tereza Žerdin odgovarja
Kaj pravite na vso papirologijo, sestankovanje, pisanje individualiziranih programov, utemeljevanje predlogov za ponavljanje razreda …, ko otrok s posebnimi potrebami vleče za seboj že za več let nepredelane učne snovi in neusvojenega znanja, ko starši ne želijo ali ne morejo videti, da njihovemu otroku tudi individualiziran program ne pomaga in da se pri pouku samo mučijo. Meni se zdi to grozno. Pišem in pišem, prilagajam, sestavljam ... pa vem, da je povsem brez smisla ...
»Klik za več!«
Ne prezrite!
Kako bolje uravnovesiti namene in učinke nacionalnega preverjanja znanja? Na razpotju. *** Prejšnji mesec so nam ponovno povedali, da imamo predrago šolstvo ... Danajski dar. *** Med vojno in begom pred pogubo se morda marsikomu zdi šola najmanj pomembna, a to gotovo ne drži. Tudi begunci so bili šolarji. *** Razvita družba ima prihodnost le, ko najbolje poskrbi za šibkejše, ranljive skupine (so)ljudi. Po srečanju specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije. Ostajamo glasniki pogosto preslišanih. *** O razkolu med predstavami o življenju, ob kakršnih so odraščali in bili vzgajani, in stvarnostjo, v kateri za preživetje vladajo druga merila. Upanje za mlade upe. *** eTwinning – v znamenju desete obletnice in aktualnega dogajanja. Vse najboljše. *** »Ali drži informacija, da bo lepo število pripravnikov dobilo po izteku pripravništva pogodbo za nedoločen delovni čas (NDČ)?« Vprašali smo za vas. Nomadi v šolstvu.
Poročamo s sej strokovnega sveta, ker nas zanima, kukamo pod pokrovke v šolskih kuhinjah, potepamo se po Litvi in Sankt Peterburgu. V rubriki Kaj bi mi brez spleta o tem, zakaj je koristna varnostna kopija spletne strani. O timskem delu – nič več ni strahu glede tega, kako si bosta delili delo in ga prepletali v prvem razredu učiteljica in vzgojiteljica. Razmišljamo o minevanju, s kranjskimi dijaki spregovorimo o begunstvu, v Športnem pogledu pa tokrat o teku in še čem. Nismo pozabili na rubriko list iz dnevnika, spoznavamo učitelja, pravzaprav čarovnika, tu so še čečkalčki itd.
Pozor!
Naš svet. Naše dostojanstvo. Naša prihodnost. – To je moto Evropskega leta za razvoj 2015, Ministrstvo za zunanje zadeve.
Vabljeni v Črenšovce, na že tradicionalni mednarodni simpozij, tokrat bo tema Avtonomija in uvajanje alternativnih oblik dela v šoli in v vrtcu.
