Pogosto se obnašamo, kakor da stisk ni

Dijaki s posebnimi potrebami - tokrat v zdravstvu

Otrok s posebnimi potrebami je vedno več. Po podatkih Centra za poklicno izobraževanje iz leta 2008 je 72 odstotkov vseh dijakov s posebnimi potrebami (DPP) v anketiranih poklicnih in strokovnih šolah usmerjenih zaradi primanjkljajev na posameznih področjih učenja.

Za vpis na srednjo zdravstveno šolo že dolgo ni več treba pridobiti zdravniškega mnenja o ustreznosti za poklic. Zato se lahko v program vpišejo tudi otroci s posebni potrebami. Tudi uspeh v zadnjem razredu osnovne šole običajno ni več merilo za izbor.

Status (odločbo) DPP lahko pridobijo: dijaki z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, dijaki z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni, dijaki s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, dijaki z avtističnimi motnjami, dijaki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

/…/

Pri polovici dijakov z učnimi težavami tudi vedenjske

Kadar se vpisuje otrok, ki že ima status osebe s posebnimi potrebami, nas na to opozori šolska svetovalna služba. Če smo seznanjeni z dijakovimi težavami že na začetku, je …/…/.

Pravzaprav je v srednjih poklicnih in strokovnih šolah vse to vsakdanje, pogosto je med mladimi veliko otrok s posebnimi potrebami, a tudi brez zdravniških mnenj in sklepov strokovnih komisij. Strokovni delavci opažajo pojavljanje vedenjskih težav kar pri polovici dijakov z učnimi težavami.

Ko ugotovimo, da se z dijakom nekaj dogaja, pogosto mine mesec, preden začnemo kolege spraševati, ali je dijak tudi pri njih tako nemiren. Nato začnemo sklicevati sestanke, obveščati …/…/. O tem šola pripravi poročilo o dijaku in zapis pogovora z dijakom. Pogosto mineta še dva meseca, da dijak prejme odločbo. Tistim, ki so usmerjeni, se lahko prilagodijo organizacija, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje, časovna razporeditev pouka ter se jim zagotovi dodatna strokovna pomoč. Dijakov z ugotovljenimi učnimi težavami je iz leta v leto več. Sama ugotavljam, da je od tridesetih dijakov v razredu vsaj en kronično bolan (najpogosteje ima diabetes, celiakijo, epilepsijo), dva dijaka sta s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (pogost vzrok sta hiperaktivnost ali disleksija), mogoče še dijak s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in eden ali dva tujca, ki slabo znata jezik. Vse pogosteje se tudi samopoškodujejo, med poukom jih spremljajo razne slabosti in napadi hitrega bitja srca. Tu se začne naša »kalvarija«.

Delo v raznolikem razredu

Kako takšnemu dijaku priskočiti na pomoč? /…/.

Ob vsem tem je dobro vedeti, za kakšno učno težavo pravzaprav gre in kako jo lahko omilimo, da dijaku omogočimo ustrezno napredovanje in celostni razvoj. Posebnega znanja, kakršnega imajo specialni pedagogi, žal, nimamo, zato smo velikokrat prepuščeni lastni pobudi in iznajdljivosti, predvsem pa takšnim in drugačnim občutkom. Razred, v katerem so štirje DPP ter en ali dva nadarjena, ni nič manjši kot razred brez DPP, ker odločb o zmanjšanju števila dijakov ne izdajajo več. To pomeni, da je v razredu 32 dijakov, kar nedvomno vpliva na kakovost pouka. /…/ Za strokovne predmete s področja zdravstvena nega dodatna strokovna pomoč ni urejena. Ob 30 učnih urah, ki jih fizično oddelamo v razredu in v bolnišnici, ostane zelo malo (nič) časa za spremljanje dijakovega napredka, za dodatne konzultacije in pomoč pri strokovnih predmetih, ki zahtevajo veliko praktičnega dela. Urniki dijakov in učiteljev se razlikujejo. Vsak učitelj uči tudi po šest različnih predmetov. Kabineti in specialne učilnice so zasedeni. Sprostijo se po 14. uri, takrat pa so dijaki večinoma že utrujeni.

V kabinetu se dijaki učijo negovalnih intervencij (postopkov), ki jih bodo izvajali pri pacientu v bolnišnici. Pri dolgotrajno bolnih dijakih je usvajanje postopkov oteženo zaradi odsotnosti od pouka. Dijaki diabetiki in dijaki s celiakijo pri pouku običajno nimajo težav. Tem razen napovedanega spraševanja običajno niso potrebne druge prilagoditve. Tudi naglušen in slaboviden dijak sta lahko uspešna, seveda sta predpogoj dobra motivacija in obojestransko sodelovanje.

Težave že pri postiljanju postelj

/…/Mnogi med njimi niso sposobni urediti bolniške postelje tako, da posteljnina ne bi bila nagubana.

Na šoli je organiziran sistem tutorstva, vendar dijaki vozači po pouku ne morejo pomagati sošolcem, ker ti odhajajo domov. Dijaki s tovrstnimi težavami pogosto težko napredujejo v višje letnike. Mnogi med njimi ponavljajo ali se prepišejo v srednje poklicno izobraževanje, smer bolničar negovalec.

Še huje je takrat, ko se dijak v tretjem letniku s svojimi težavami sooči v bolnišničnem okolju. /…/

Center za poklicno izobraževanje je sicer izdal knjižico z naslovom Kaj morata dijak in delodajalec vedeti drug o drugem? A ta se nanaša le na posamezne kategorije DPP in zajema le čas praktičnega usposabljanja pri delodajalcu. Menim, da v kliničnem okolju ni dovolj znanja o posebnih potrebah, zato za posamezne kategorije DPP tudi ni posluha. Predvsem grdo gledajo na počasne, neokretne dijake ter na neubogljive. Zaposleni hitro pozabijo, kakšni so bili njihovi občutki pri praktičnem pouku v bolnišnici. Zaradi varčevanja prihaja na bolnišničnih oddelkih (učnih enotah) do pomanjkanja pripomočkov za delo. Odnosi med zaposlenimi so slabši. Dijaki so dobri opazovalci in hitro opazijo, če je medicinska sestra do pacienta in do njih neprijazna, morda celo groba.

Mentor je odgovoren

Mentorji dijake zagovarjamo, a globoko v sebi čutimo njihovo stisko, razočaranje, jezo, predvsem pa nemoč. Kljub prisotnosti DPP v skupini nima mentor nikakršnih olajšav.

Biti mentor pomeni imeti privilegij in odgovornost pomagati dijaku usvojiti ter povezati teorijo s prakso. /…/ Skupaj z mentorjem vsak zaposleni v zdravstveni ali izobraževalni instituciji nosi del odgovornosti pri podpori in izobraževanju naslednjih generacij medicinskih sester. Mentorjeva naloga je poleg učenja tudi iskati priložnosti za izvajanje intervencij zdravstvene nege in jih organizirati. Mentor klinične prakse mora znati nenehno prepoznavati potrebe po novem znanju, jih sprejeti ter vpeljati v prakso. Pri tem mora imeti podporo celotnega zdravstvenega tima. Mentor je za vse delo, ki ga opravijo dijaki, odgovoren vodji negovalnega tima in zdravniku, predstojniku oddelka oz. službe.

Ko gre zares

Pri svojem delu sem opazila, katere so najpogostejše napake, ki jih storijo DPP. Tako denimo, …/…/. Dijak s slabo razvitimi ročnimi spretnostmi bo povijal pacientu noge pol ure in še to napačno ipd.

Učitelji pri svojem delu običajno upoštevamo načelo postopnosti, nazornosti in povezanosti teoretičnega učenja s praktičnim, vendar je v kliničnem okolju, ko se vključujemo v oddelčni delovni proces, zelo pomembno, da so nekatere meritve opravljene do določene ure, saj sledijo vizita, zajtrk in nato druge preiskave. Pri tem ne moremo v nedogled ponavljati postopkov, ki bi jih dijak moral usvojiti v prvem in drugem letniku. Če dijak nima teoretičnih osnov, negovalnega postopka ne bo izpeljal ali ga bo izpeljal površno, neodgovorno, za pacienta nevarno.

Marsikdaj počasni in nerodni

V skupini 12 dijakov je individualno delo z dijakom zelo oteženo, praktično nemogoče. Dijaki se v bolnišnici zadržujejo v bolniških sobah. Zaradi narave dela nimajo odmorov. /…/

Mentor ne more biti stalno navzoč samo v eni bolniški sobi, saj so dijaki razvrščeni v več sob. V praksi se dogaja, da sošolci odklanjajo sodelovanje z DPP, ker se bojijo, da bodo imeli slabšo oceno. Počasen, nepredvidljiv dijak jih pri delu ovira. To težavo nekako uredimo in DPP dodelimo boljšemo dijaku. Potem se zgodi, da ta dela še namesto sošolca, da ne bosta počasna. Šibkejši dijak se lahko »skriva« za svojim sošolcem in nekateri to spretno izkoriščajo.

Kadar se dijak zbode z rabljeno iglo, upoštevamo protokol oskrbe vbodnega mesta in vestno izpolnimo obrazec o neželenem dogodku. Pacientu in dijaku odvzamemo kri za določitev antigenov in protiteles za hepatitis in HIV. /…/

Ob pokojniku

Če dijak zaradi težav ne dohaja svojih sošolcev, se pogosto zgodi, da zaradi njega zanemarjamo druge. Posledica je osiromašenje pouka za večino dijakov v skupini, saj večino časa namenimo DPP, namesto da bi organizirali ogled neke preiskave ali postopka.

Zaradi prostorske stiske je pokojnik do prihoda pogrebnega podjetja nameščen v oddelčni kopalnici. Mentorji smo na takšne prizore navajeni, dijaki pa doživljajo stisko, zato je marsikatera ura teoretičnega pouka v šoli namenjena refleksiji (superviziji). Dijaki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami se lahko ob ugotovitvi, da je pacient umrl, odzovejo drugače kot njihovi vrstniki.

/…/ Kljub dodatnemu delu in ponavljanju enakih postopkov in posegov se zgodi, da je dijak negativen in opravlja popravni izpit, ki ga opravi ali pa tudi ne.

Kadar je treba nadomeščati izostanek učitelja zaradi bolniške odsotnosti ali izobraževanja, se število dijakov v skupini močno poveča. Zato nastanejo težave, kako organizirati kakovosten praktični pouk. Kot dobra praksa se je pokazala izpeljava praktičnega pouka na šoli.

Pacienti včasih maturante celo zagovarjajo

Posebno poglavje so kandidati s posebnimi potrebami na maturi, ki v bolnišničnem okolju opravljajo četrti predmet (storitev). Ti pri delu s pacienti nimajo nobenih prilagoditev. Negovalni postopek se običajno podaljša do neke razumne meje. Moramo razumeti, da so pacienti obremenjeni že zaradi zdravstvenega stanja, pa tudi sicer nekaterim predstavlja matura stres in bi najraje odklonili sodelovanje. /…/.

Po uspešno opravljeni maturi morajo maturanti opraviti pripravništvo. Tu se začnejo težave: nekateri na opravljanju pripravništva sanjarijo, rišejo risbice, ne vidijo dela, zmotno presojajo vrstni red opravil, se izgovarjajo, da ne znajo ipd.

Ko spremljam nekdanje dijake, ugotavljam, da so dijaki z diabetesom pri delu uspešni, a naporno delo v bolnišnici vpliva na njihovo zdravstveno stanje. V praksi delajo nekaj let, nato zaradi teh razlogov poiščejo bolj umirjeno delo. Slabovidni dijak dela na urgenci. Nekdanja dijakinja z disleksijo je že dolgotrajno brezposelna, saj je z muko opravila pripravništvo, ob tem je še dokaj nesamokritična in svojih pomanjkljivosti ne prizna. /…/

V čem je smisel

Druga kategorija so maturantje, ki nadaljujejo študij na fakulteti druge smeri in so lahko precej uspešnejši. S temi dijaki običajno izgubim stike.

Sprašujem se, zakaj se je zdravniško mnenje kot pogoj za vpis v srednjo zdravstveno šolo opustilo? V čem je smisel izobraževati za poklic medicinske sestre ali bolničarja dijaka, ki bo ta poklic težko opravljal in mogoče sploh nikoli ne bo dobil službe? Če bo službo dobil, bo pa dodatno obremenil kolektiv. Ali res delamo vse to za dobrobit dijaka, za to, da ni diskriminiran? /…/

Kaj pa pacientove pravice? Ali pacient ne zasluži varne, strokovne nege in oskrbe? Ali pacient nima pravice, da zaposleni hitro prepozna njegove potrebe, spremembe v zdravstvenem stanju in …/…/.

Pacienti so vedno zahtevnejši v smislu kompleksnosti obravnave: vedno več je izolacij pacienta zaradi bolnišničnih infekcij. Kako naj v tako okolje pripeljemo dijaka s posebnimi potrebami in pazimo nanj?

Enake možnosti, a za kolikšno ceno

Posebno poglavje so nadarjeni dijaki s specifičnimi učnimi motnjami, ki so v šolski praksi pogosto neopaženi, ker se izjemne sposobnosti in kognitivne motnje medsebojno zakrijejo, kar ugotavljajo tudi v drugih šolskih sistemih. Nadarjeni dijaki brez motenj v učenju pogosto postanejo pasivni in se ne učijo. Mnogi se bojijo izstopiti iz povprečja, da ne bodo zasmehovani kot piflarji.

V Programu za otroke in mladino 2006–2016 Republike Slovenije so poudarjene enake možnosti za vzgojo in izobraževanje, krepitev dostopnosti do izobraževanja, kakovostna vzgoja in izobraževanje učencev in dijakov za medsebojno strpnost, zmanjševanje neenakosti v družbi, spoštovanje različnosti in človekovih pravic ter uveljavljanje vseživljenjskega učenja na vseh izobraževalnih ravneh. Vprašati se moramo le, za kolikšno ceno. /…/

Ne gre le za šolanje

Namen inkluzije ni le »integrirati« in fizično vključiti v redne vzgojno-izobraževalne ustanove otrok in mladostnikov s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami, torej tudi s težavami pri učenju, temveč doseči inkluzivno vzgojo in izobraževanje, zaposlovanje, socialno družbo z možnostjo optimalnega razvoja zmožnosti vseh otrok, mladostnikov in odraslih. Inkluzija vpliva na razvoj celotnega družbenega sistema, saj zahteva spreminjanje okolja, stališč in oblikovanje takega družbenega sistema, ki odpravlja ovire, ki onemogočajo optimalen razvoj zmožnosti vseh članov družbe. Najpomembnejše je torej, da inkluzija omogoča dobro prakso vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja, sodelovanja v družbenih dejavnostih za vse otroke, mladostnike in odrasle.

Rezultati ankete, ki jo je opravil CPI leta 2010, nakazujejo, …/…/. Pri splošnih in strokovnih predmetih, pri katerih poteka veliko učenja po verbalno-slušni (poslušanje, ustno odgovarjanje) ali verbalno-vidni poti (branje, pisanje), dijaki s težavami na vidno-prostorskem in konstrukcijskem področju večinoma niso ovirani v učnem napredovanju, vendar pa se lahko tak posameznik z dobrimi ocenami pri predmetih teoretično-verbalne narave znajde v poklicu, ki ga zaradi motorične nespretnosti ne zmore kompetentno opravljati. Moram se vprašati tudi, koliko potrpežljivosti in truda je potrebno vlagati v DPP. Vrednotenje je popolnoma enako kot pri kolegu, ki DPP nima.

Za zdrave

Če učitelji ne moremo vplivati na ponovno uvedbo zdravniškega mnenja in imamo DPP, jim moramo ponuditi kakovostno izobraževanje. Toda le to je treba omogočiti tudi drugim dijakom. Zato je treba zmanjšati število dijakov v skupini, še posebno tam, kjer je v skupini DPP. Več bi morali narediti tudi pri zaposlovanju, a kaj, ko je naš storilnostni sistem narejen za psihofizično zdravega človeka.

BARBARA SITAR
Gimnazija in zdravstvena šola Nova Gorica, Šolski center Nova Gorica