Vse ima svoje meje

Strokovnjakinja Tereza Žerdin odgovarja

Vprašanje: Kaj pravite na vso papirologijo, sestankovanje, pisanje individualiziranih programov, utemeljevanje predlogov za ponavljanje razreda …, ko otrok s posebnimi potrebami vleče za seboj že za več let nepredelane učne snovi in neusvojenega znanja, ko starši ne želijo ali ne morejo videti, da njihovemu otroku tudi individualiziran program ne pomaga in da se pri pouku samo mučijo. Meni se zdi to grozno. Pišem in pišem, prilagajam, sestavljam ... pa vem, da je povsem brez smisla ...

Odgovor: Pred kratkim sem se pogovarjala z upokojeno specialno pedagoginjo, ki je prvih sedem let poučevala kot učiteljica na redni osnovni šoli. Povedala je, da je takrat enajstletni otrok še vedno obiskoval prvi razred. To je bilo nekoč, pred pol stoletja. Danes večina otrok napreduje iz razreda v razred in, kot pravite, za seboj vlečejo goro nepredelane učne snovi.

Danes je v trendu pravica do izbire. Ljudje jo hote ali nehote razumejo različno. Potiskati otroka z glavo skozi zid v večinski šoli ali izbrati možnost, kjer ga ne bo bolelo.

Nekateri starši si jemljejo pravico tudi do odločanja glede napredovanja, celo do ocen, z drugo besedo, izsiljujejo. Papirologijo, kot pravite, se lahko jemlje tudi kot grožnjo z druge strani (strokovne ali politične), kot kazen, če se učitelj vendarle odloča po svoji presoji. Kake posebne zaščite učitelj nima. Morda so na njegovi strani sodelavci, pa še ti večkrat dvignejo roke, rekoč, da se nima smisla bosti z mlini na veter.

Pogosto se sprašujem o vlogi učiteljskega sindikata. Ali je njegova vloga le v potegovanju za plače in morda še normative ali pa bi se morali zavzemati tudi za večjo učiteljevo neodvisnost, pravico do odločanja, varovati učitelje pred starši, braniti pravice učiteljev, njihovo samostojnost, svobodo odločanja?

Zelo razumem starše, ki želijo narediti vse, da bi otroku omogočili šolanje v večinskem šolskem programu. Razumem, da želijo poskusiti, izkoristiti možnosti, ki jim jih daje zakonodaja. Težje pa razumem, kadar nočejo videti, da otrok pod takšnimi pogoji šolanja ne more biti zadovoljen, še več, da je tudi nesrečen in da morda ne napreduje niti toliko, kot bi lahko napredoval pod posebnimi pogoji. Vzroki za to so lahko tudi v premajhni ali prepozni poučenosti. Kar dosti zgodb poznam, ki so se končale z besedami staršev: »Ko bi to prej vedeli, ga ne bi mučili.«

Vključevanje otrok v redno osnovno šolo ima svoje meje. Mejo imajo tudi dolžnosti in odgovornost učiteljev. Učitelji so dolžni opozarjati, strokovnjaki so odgovorni za usmerjanje otrok. Odgovornost strokovnjakov se konča tam, kjer starši usmerjanja ne sprejmejo tudi ne potem, ko so se lahko še sami prepričali, da je šola za njihovega otroka prezahtevna. Na drugi strani meje preide odgovornost na starše. To je treba staršem jasno sporočiti.

Prav je, da otrok, če je le mogoče, obiskuje njemu najbližjo šolo. To je še posebej pomembno za mlajše. Prav je, da redno osnovno šolo obiskujejo vsi otroci, ki so programu lahko kos, tudi tisti, ki za to potrebujejo učiteljevo pomoč v razredu ali nekaj individualne pomoči, a imajo možnost, da s to pomočjo napredujejo. Zavedati se moramo, da so prve težnje po integraciji nastale najprej zaradi tega, ker je šolo s prilagojenim programom obiskovalo vse preveč otrok, ki tja niso sodili, in zato je bila zaostritev meril nujna.

Starši potrebujejo čas, da spoznanje v njih dozori. Če se čutijo ogrožene, se branijo. Tudi učitelji se čutijo ogrožene. Prav zahteve po neskončnem utemeljevanju njihovih predlogov zanje pomenijo dvom v njihovo kompetentnost in tako vzrok za občutek ogroženosti.