Sramotno

Razbremenitev ali obremenitev?

CI Kakšno šolo hočemo pravilno ugotavlja o »razbremenitvi« učencev, ki je napovedovala Bela knjiga leta 1995. Leta 2001 sem na nekem posvetu o devetletki skoraj morala zapustiti prostor, ko sem predlagala, da naj otroke pustijo v vrtcu in naj vpeljejo nov enotni načrt in obvezno obiskovanje »male šole« eno leto pred vstopom v šolo.

Vsi smo nekako razumeli, da je treba vrtec plačevati, da starši šolo vzamejo bolj resno in počasi smo se začeli strinjati s tem, da naj otroci pridejo v šolo.

Sprva veliko prilagoditev

Leta 2002 smo na naši šoli uredili učilnice in celo igralnico za potrebe prvih razredov. Prostore smo opremili s kotički, z novimi mizami in stoli ter z nekaj igračami in didaktičnim gradivom. Prilagodili smo urnik, da …/…/.

Učiteljice smo dobile za dve šolski uri vzgojiteljico. Vpeljali smo jutranje varstvo in podaljšano bivanje, seveda z vzgojiteljicami, ki so jih otroci imeli tudi pri dopoldanskem pouku.

Tudi učni načrt je bil dokaj prilagojen tej starostni dobi. Na seminarjih in študijskih skupinah smo redno poslušali, zakaj naj ne obravnavamo črk v prvem razredu, pač pa naj le temeljito spoznavamo glasove. Računali smo lahko le do 10. Očitali so nam, da se preveč igramo. A jaz se zaradi tega nisem obremenjevala, ker razumem igro kot nujni pripomoček v izobraževanju šestletnikov.

Študentke pa …

Res je, da tudi učitelji razumemo igro vsak po svoje. Na praksi sem imela veliko študentk. Skoraj nobena ni vedela, da je pouk v prvem razredu lahko brez zvonca, da se ure povezujejo, da se predmeti med seboj integrirajo, da je pri dveh urah zraven še druga strokovna delavka … Študentke niso same krive, da ne vedo, da se pišejo priprave tudi skupaj z drugo strokovno delavko in niti ne vedo, da obstaja v prvem razredu dnevna priprava z jutranjim krogom in dejavnostmi, ki se predmetno med seboj povezujejo. Malo krivim tudi fakulteto, ki …/…/.

In tako smo komaj dobro zaorali ledino devetletke, ko je završalo o prenovi načrtov, o razbremenitvi učne snovi.

Zdaj ta hip ne vem, ali sem neumna jaz ali nekdo, ki mi trdi, da je prenovljen učni načrt razbremenjen.

Kaj sploh je še drugače?

Osebno ga lahko berem tako, da v prvem razredu res obravnavam samo glasove, da učim računanje samo do 10, a kaj, ko nastane problem v teh »prekletih« delovnih zvezkih (učbenikih). Vem, da niso obvezni, a …/…/.

V delovnih učbenikih se obravnava črk začne že zdaj, obravnava številk tudi, seštevanje in odštevanje tudi in, seveda, do konca leta tudi računanje s prehodom čez desetico. Učenci naj bi že znali pisati in brati. Saj ne rečem, nekaj jih to že obvlada. Toda kako naj temu sledijo vsi tisti, ki po svojem naravnem razvoju tega še ne zmorejo in imajo pravico, da se razvijajo drugače? Otroci tudi ne shodijo ob istem času, da o govoru niti ne pišem. Vsaj pet otrok na oddelek ne zna tvoriti povedi s petimi besedami, mnogi ne izgovarjajo pravilno kar nekaj črk, roke so okorne, prstki ne zmorejo pincetnega prijema. /…/

Pouk v prvem razredu je vedno bolj podoben pouku v vseh ostalih razredih. Imam občutek, da bomo kmalu morali obvezno pisati test za oceno že v mesecu septembru. Še v osemletki nam ni bilo treba ocenjevati v prvem polletju, zdaj bi jih morala oceniti že prvi mesec »do obisti«?!

Zdaj pa še angleščina

Nič več ni igralnice, ker se je število otrok v tem času povečalo. Ni več denarja za nove stole in mize. Kar znenada je vse primerno, in to za velike ali za zelo majhne. Ni več denarja za didaktične pripomočke, za kocke, za domine.

In poleg vseh »lepotnih« dodatkov na papirju je zdaj tu še angleščina. Zanjo so se odločili starši, je pač še neobvezna. Bo pa gotovo kmalu obvezna in še kaj poleg. Ampak ne krivim staršev; krivi so tisti, ki so to možnost ponudili. Ure smo morali prilagoditi urniku – angleščina vendar mora biti točno takrat in takrat … Še posebno je to verjetno priporočljivo šesto šolsko uro tik po kosilu. Občudujem jih, te moje prvošolce, ki to zmorejo. /…/

Prav ugotavlja CI Kakšno šolo hočemo: »Šestletni otrok ima enako učno obveznost kot učitelji.«

Zmeda

Veliko škodo delamo tem rodovom. Sramota, da je do tega prišlo.

A si predstavljate, da v vrečo, ki ni popolnoma trdna, stresate veliko različnega materiala, mogoče zraven tudi tekočino ali pa še malo žerjavice? Vsi vemo, da nobena vreča tega ne bi zdržala. Tako je z otroškimi glavami. Nič niso večje in ne drugačne že mnogo mnogo let. Mi pa sipamo vanje vse, kar nam kdo ponudi, ker je to tako fino …

/…/

Potem je tu še združevanje oddelkov v podaljšanem bivanju. Še učitelji potrebujemo tabele, da se znajdemo, kam kdo spada.

Naši otroci v prvem razredu nimajo več samo dveh ali treh učiteljic. Vse bolj se mi zdi, da se jih v enem dnevu zamenja več kot na predmetni stopnji. To zdaj baje ni več stresno. Ljudje, ki to načrtujejo, na žalost ne vidijo objokanih obrazkov.

In to naj bo razbremenitev? Za koga le, me zanima.

VILMA DOBRIN
Osnovna šola Notranjski odred Cerknica