Ameriški predsednik ima večjega
Rutarjeva lekcija
Ameriški predsednik ni mlad; rojen je bil leta 1946. Njegova skorajšnja javna izjava, da ima večjega, je izjava, ki bi jo z lahkoto pripisali pootročenemu nevrotičnemu najstniku, ne pa človeku, ki je zakorakal v osmo desetletje svojega življenja in bi moral biti ugledna javna osebnost. Kaj nam to pove o časih, v katerih živimo?
Navadno v šolah starejši ljudje poučujejo in vzgajajo mlajše. /…/ Redko otroci poučujejo in vzgajajo odrasle. In še redkeje odrasli slišijo, kaj jim sporočajo mladi; na delu je egocentrizem, ki po naravi moti poslušanje drugih ljudi.
Pa vendar bi se lahko pogosteje dogajalo eno in drugo: mladi bi sporočali starejšim, kaj pomeni biti mlad danes, kaj pomeni biti učenec za učitelje.Kajti slednji ne morejo biti učitelji, če učenci ne želijo biti učenci, ne morejo biti dobri učitelji, če ne vedo natančno, kdo so učenci. Vse skupaj je pomembno zlasti v današnjih spektakelskih časih, v katerih je vse bolj očitna negotovost identitet, kar med drugim pomeni, da skušajo biti odrasli kakor otroci, ker v občestvu prevladuje mit o večni mladosti, mladi pa prav tako skušajo ostati vse življenje mladi, saj je treba zanikati, da se staraš in da boš na koncu zagotovo umrl.
Rad bi potegnil vzporednico, za katero upam, da bo produktivna.
Jezus na koncu svoje poti reče učencem, da bo kmalu sedel na desni strani ob svojem očetu. Oče in sin zato nista v sporu, ne tekmujeta med seboj, temveč sta spravljena. Tako smemo sklepati, saj Jezus na križu reče, da je dopolnjeno.
Medsebojni odnos med sinom in očetom lahko v grobem orišemo takole: prva faza pomeni medsebojno agresivnost in tekmovalnost; v drugi fazi se sin podredi očetovemu zakonu in uboga očeta; končno se vzpostavi odnos vzajemne ljubezni.
Vzajemna ljubezen sledi uporu in protestu, ki omogoči sinu, da se oddalji od očeta in ustvarja svojo pot, po kateri gre skozi življenje. Oče je kajpak avtoriteta, za katero danes učitelji in vzgojitelji večkrat rečejo, da je skoraj ni več in da je z mladimi težko delati.
V današnjem svetu brez tradicionalnega očeta je predstavljena zgodba res skoraj nemogoča. Oče je namreč neviden in ne obstaja, kajti povsod okrog nas prevladuje mit o mladosti. /…/
Obenem je nemočen, kajti zakon, ki naj bi se mu podredil sin, je zakon tržne ekonomije. To ni stabilen zakon, ki prepoveduje, zakon, ki se mu sin lahko tudi upre, saj je zakon, ki dobesedno zapoveduje transgresijo, brezmejni užitek in nenehno kopičenje istega. Posledice so kajpak katastrofalne.
Današnji zakon zapoveduje neprestano obnavljanje in kopičenje dobrin ter paradoksno aktivnost ljudi, ki so v resnici povsem pasivni, kot je pasiven list, ki ga reka nese v daljavo. Bistvo današnjega življenje je zato inercija, obnavljanje istega, ne pa preoblikovanje, upor, protest ali prekoračitev.
In zakaj govorim samo o očetu in sinu? Ker bi rad poudaril pomen izginjanja očetove avtoritete za razvoj naslednje, mlajše generacije. Prav tako bi rad poudaril pomen tega, kar pogosto zastopajo matere: vseobsegajoče varovanje otrok in brezmejno žrtvovanje.
Mladi naj zato ostanejo večni mladi, zaščiteni in zavarovani. Nikdar ne smejo odrasti. Sprava z odraslimi zato ni mogoča drugače kot tako, da se odrasli skušajo spremeniti v večne mladeniče in večne mladenke. Alain Badiou zato upravičeno dodaja, da pomeni tako spreminjanje pootročenje odraslih in dokončno izginjanje vsake avtoritete, ki jo povsem nadomešča avtoriteta prostih globalnih trgov, ki so … /…/.
Ko se odrasli pootročijo, je v nekem smislu res vsega konec. Očetov in njihove stabilnosti ni več, zakon nadomeščajo tržne zakonitosti, odrasti ni treba, infantilnost je zapovedana. In potem se ljudje čudijo ter sprašujejo, le kako je mogoče, da je ameriški predsednik tak, kakršen je!
Natanko tak je, da se popolnoma prilega orisanemu življenju v svetu brezmejnosti, neskončnosti, inercije, totalne mobilnosti in uresničevanja načela vse je mogoče. Ameriški predsednik je najbolj prilagojen in najbolj normalen človek v svetu, v katerem živimo, le da svet ni normalen.
V njem je mogoče vse, le očetov ni več.
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 2, stran 7, ki so izšli 19. januarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
