Nam ni všeč, kar vidimo v ogledalu?

Uvodnik

Po večini niti šola niti starši otrok ne učimo o življenju, ne učimo jih bistva, smisla. Sicer se trudimo, kot najbolje vemo in znamo, vendar so težave, saj velikokrat tudi sami ne premoremo teh spoznanj ali pa jih še nismo uzavestili. Edino znanje, ki ga otroci dobivajo, naj bi bilo za življenje, vendar je tudi to vse bolj neosmišljeno in nebistveno. Predpisujemo jim nekaj, v čemer niti sami ne vidimo smisla, otroci pa to s svojo naravno intuicijo zelo čutijo. Silimo jih, da sprejemajo naše miselne predstave, čeprav bi jih mogoče želeli oblikovati po svoje. Predstavljamo jim resnico, ki je le enopomenska, in jih silimo, da jo prevzamejo za svojo. In pri vsem tem se sploh ne zavedamo, da nad njimi izvajamo psihično nasilje. Je potem njihov odpor res tako nerazumljiv?

Odzovejo se, kot se pač znajo, in celo agresija, nasilje ali bes so v kontekstu razumljivi. Razumljivi, če govorimo njihov jezik, če vidimo z njihovimi očmi, če čutimo z njihovim srcem. Tega pa, žal, vsi ne zmoremo, kajti tudi naša duševna in duhovna plat osebnosti sta različno (ne)razviti. Pa tudi – pozabili smo, kako je biti otrok, kako otrok čuti. Vemo le, da je zmeda vrednot popolna. Govorimo eno, živimo pa nekaj drugega. Celotno družbo obvladujeta strah in nezaupanje, življenje nam kroji skoraj dvajset tisoč zakonov, podzakonskih aktov in predpisov, ki jih je nemogoče poznati, kaj šele se po njih ravnati. Še tako dober kompas v tej zmešnjavi težko pokaže pravo pot.

Zdi se, da je ohraniti otrokovo »čistost« nemogoča naloga. Kako preprečiti, da bi zrasli v sebične, vase zaverovane, neodgovorne, agresivne in pogoltne odrasle? Misija nemogoče. Sodobna tehnologija sicer v trenutku ponudi tisoč in en instantni nasvet, a – glej ga zlomka! – skoraj noben ne deluje. Le zakaj ne? Ker vsi ti instantni nasveti ponujajo rešitev, ki spreminja otroka, mi pa bi morali najprej spremeniti sebe.

Družba ima vzvratno moč – tako kot človek oblikuje družbeni sistem, družba oblikuje človeka. In tako nam otroci ponujajo zrcalo, so ogledalo družbe, v kateri živijo. Nam ni všeč, kar vidimo v ogledalu? Bomo to tudi spremenili?

Sodobni otroci so pravzaprav klic na pomoč, da je treba spremeniti smisel življenja.

Kaj pa lahko jaz naredim, jaz sem le eden od številnih, sistem se mora spremeniti! – To je najpogostejši izgovor. Zapisala sem, da sebe lahko spremeni in izboljša le posameznik. Ne spreminjamo se zaradi sistema. Država z zakonodajo je le pogoj za spodobno delovanje družbe, vendar mora temeljiti na naravnih zakonitostih. Veliko ljudi dela za golo preživetje, nekateri pa – čeprav imajo dovolj in preveč za lepo življenje – kar grabijo in grabijo. Tudi na račun drugih. Nenaravna zakonodaja jim takšno početje celo legalno omogoča.

Tako imamo, kar smo ustvarili. Lahko nam ni všeč, vendar je odgovornost naša. Moja, tvoja, naša. Zločin je bil storjen in kazen je zelo boleča. Skrajni čas je, da se odzovemo. Odzovemo se na način, ki ni še eden od instantnih nasvetov, temveč je res težka pot. Ni dovolj, da zahtevamo spremembe, moramo se spremeniti.

JOŽICA FRIGELJ