Kaj je še ostalo od interkulturnega dialoga?
Naš komentar
V času sedanje vladavine esencializma, torej tudi že kar neprikritega rasizma in spleta diskriminacij v vrsti evropskih nekdanjih socialističnih držav, pozabljamo, da so se nekoč ideje demokratizacije v teh deželah izrecno zbližale z univerzalnimi idejami multikulturnosti. /…/ Na ravneh usklajevanja pojmov se je v vseh letih vzpona javne zavesti o pomembnosti multikulturnosti dogajalo vsakršno premlevanje, preciziranje pomenov, dopolnitve definicij in sploh semantičnih in semiotičnih analiz pojava multikulturnosti. Glede na obravnavo vprašanj razumevanja raznolikosti v družbenih praksah, še zlasti političnih in vzgojno izobraževalnih, je nastala kopica novih terminov in novih terminoloških povezav s temeljnim pojmom multikulturnosti. V kritičnem družboslovju in v ne-esecencialistični in antikolonialni humanistiki se je tako bolj ali manj uveljavilo naziranje, po katerem je multikulturnost okvirni pojem, ki opredeljuje družbena dejstva, interkulturnost pa je pojem, ki zadeva oblikovanje politik, del katerih so tudi izobraževalne vsebine ter metode. Na konceptualni ravni se je torej povsem razjasnilo, da razen izjemno redkih izoliranih majhnih »pragozdnih« plemen praktično ni skupnosti na svetu, ki ne bi bila multikulturna.
V letih vzpona razumevanja multikulturnosti v povezavi z veliko javno naklonjenostjo demokraciji in človekovim pravicam se je v slovarju snovalcev kurikulov in učiteljev na osnovnošolskih in srednješolskih ravneh nabralo kar precej pojmov, ki so se navezovali na interkulturne prakse. Famozni pojem kompetenc, ki je še najbolj (zlo)rabljen na področjih poklicnega izobraževanja, je tako prešel v rabo tudi na področju državljanske vzgoje, pri kateri govorimo o interkulturnih kompetencah. Smernice Sveta Evrope so države članice implementirale precej po svoji presoji, kar pomeni, da so se mnoge na nje bolj ali manj požvižgale. /…/ Potem pa se je oktobra leta 2010 zgodila Angela Merkel – najprej kot kritičarka »multi-kultija«. Svetovni mediji so jo precej netočno interpretirali, ampak zdi se, da … /…/.
Trend pospeševanja interkulturnega dialoga pa se je na začetku drugega desetletja 21. stoletja močno skrhal. Kritike »politične napake« Angele Merkel v obliki njenega »vabila migrantom« pa so legitimirale moralni razpad Evrope na vseh ravneh politike in kulture, pri čemer je treba, poleg angažiranega družboslovja in humanistike, izvzeti pomemben del umetnosti, ki pa jo konservativni in vsakršni hujskaški mediji prikazujejo kot »nerazumljivo navadnim ljudem« ter kot kaprico »levičarskih elit«. Najbolj grozljivo je »nasprotovanje imigrantom« izraženo v nekdanjih socialističnih državah, kar pa ne pomeni, da je v »starih evropskih demokracijah« veliko bolje. Najnovejši zdrs Avstrije v politični obskurantizem je samo zadnji primer. Povsod drugje pa zaznavamo bolj in manj izrecna politično narekovana slabljenja politik odprtosti, spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva, če ne govorimo še o prodoru generičnega fašizma na internetnih družabnih omrežjih. Celo Skandinavija kot območje vzorne strpnosti ni izvzeta iz tega obrnjenega trenda. Thor-André Skrefsrud, ki je v svoji knjigi (The intercultural dialogue: Preparing teachers for diversity, Münster, 2016) uvedel pojem »trans-kulturnega dialoga«, je pokazal, kako je na Norveškem na strokovni podlagi kurikula interkulturnega dialoga nastal kurikulum, ki je poudaril »identitetni pristop«. Ugotovil je še, da je ta težnja vidna tudi v vrsti drugih evropskih držav – nemara že kar v vseh po izbruhu politične paranoje v zvezi z begunci. /…/
V Sloveniji se z napačnim in (eno)maloumnim ter politično motiviranim pritiskom na državljansko vzgojo in vzgojo nasploh na podlagi povsem zgrešene ideologije ogroženosti in »obrambe« lastne identitete soočamo že tako rekoč ves čas, odkar uvajamo interkulturnost v kurikul. Za zdaj vsaj na mednarodni ravni – torej v Svetu Evrope, Unescu in nekaterih zaprašenih pisarnah Evropske komisije – politika raznolikosti, integracije in interkulturnega dialoga še vztraja kot uradna politika. Treba pa je ugotoviti, da je tako, ker so take osnovne usmeritve v boljših časih evropske demokracije sprejeli organi teh mednarodnih organizacij. Zdaj je najbrž treba počakati, da bodo v te organe prodrli predstavniki za »desno-sredinske« proglašenih skrajno desničarskih grupacij in usmeritve se bodo prilagodile vulgarni realnosti.
DARKO ŠTRAJN
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 2, stran 3, ki so izšli 19. januarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
