Vsebina časnika Šolski razgledi številka 13/2013

Že v začetku počitnic in poletnih dopustov je bilo v Gračišču nad Koprom zelo živahno. Množica prostovoljcev, več kot sto jih je bilo, tudi iz drugih držav, je že urejala prizorišče letošnje tretje Hist(e)rie, z uradnim vrhuncem od 18. do 20. julija. Ta čedalje bolj priljubljen in zelo prepoznaven mednarodni festival se je razvil iz glasbene delavnice Etno Histeria, ki ima že več kot desetletno tradicijo, njegovo srce in duša pa je Matija Solce, glasbenik, lutkar in še marsikaj. Glasbena delavnica je potekala tudi letos in Orkester Etno Histeria – tokrat sestavljen iz več kot sto glasbenikov, ki so v Gračišču neutrudno vadili svoj repertoar – je že pred festivalom priredil nekaj navdušujočih koncertov, s katerimi so pritegnili v istrski gozd, med vinograde in pašnike še nove obiskovalce. S Hist(e)rio je namreč tako – ko prideš enkrat, prideš zmeraj; zato je vsako leto obiskovalcev več in več. Prizorišče dogajanja, na katerem se prepletajo glasba, gledališče, vizualne umetnosti in narava, je prav posebno, nekakšna vizualna inštalacija, skupna umetnina več sto umetnikov z vseh koncev sveta (letos jih je prišlo 400 iz 25 držav). Vsa festivalska doživetja so spodbujala odkrivati in spoznavati naš notranji svet, tja pa nam je pomagal potovati imaginarni »vlak«, na katerega so nas vabili prav posebni sprevodniki. Še pred vstopom je bilo zaželeno odvreči svoj ego (v ta namen je bil tam postavljen »svobodomat« z navodili, kako to storiti); le tako je bilo mogoče slediti in prevzeti ideologijo o novem človeku, svobodnem in razgledanem – to je bilo tudi vodilo tokratnega festivala.

Ni mogoče našteti vsega, kar smo lahko videli, čutili, doživeli. Ples, glasba, ulično in lutkovno gledališče, cirkus, arhitektura, slikarstvo, kulinarika, meditacija, tematski pogovori, knjižnica … Lani smo skušali dogajanje zaobjeti v članku, tokrat naj spregovorijo fotografije. Prihodnjič pa pojdite tja sami in doživite. Skratka, vse je bilo eno samo ustvarjanje, prepletanje, odkrivanje, izražanje, osvobajanje. Barvito, razgibano, polno življenja, obenem pa umirjeno in ubrano. Naj bo takšno tudi novo šolsko leto.

Čistina v praznini

Uvodnik

Polni koledarji, prazni dnevi. Knjiga je zdrsnila iz moje roke, nič ne obračam listov, le mislim puščam prosto. Tam v mreži, v globoki senci mogočne češnje. Koledar je prazen, dan čedalje bolj poln, kar buhti … Prav nič po načrtu, nič po urniku se ne zlagajo misli. O, bi bilo lažje, veliko lažje, ko bi jih mogla ukalupiti. A se zaletavajo ena v drugo, silovite so.

Sem v coni udobja, čeprav trdim, da nisem? Pripisujem svojemu početju nerealno težo, čeprav verjamem, da tega ne počnem? Slepim samo sebe, da je to, kar počnem, smiselno in vredno, čeprav sem prepričana, da si tega ne domišljam?

Samoizpraševanje in še kaj. Lučka Lešnik.

»Klik za več!«

Kdaj poči elastika

Za zdaj varčevanje pri nas še ni pregnalo visokošolske kakovosti

To kolumno pišem prav na dan, ko je iz vladnega kabineta prišla novica, da bomo za nov paket varčevalnih ukrepov izvedeli šele proti koncu septembra. Premierka je k temu – po nepotrebnem – dodala, da teh ukrepov ne bomo veseli. Domnevam, da so ob tem naši že vsega hudega vajeni državljani začeli ugibati, kaj jih bo (kaj nas bo) doletelo na začetku jeseni ... Piše Jasna Kontler Salamon. Več v ŠR!

Ali res šola ne spodbuja ustvarjalnosti?

Naš komentar

Na začetku šolskega leta nekateri očitno pričakujejo, da novo šolsko leto ne bo novo le v koledarskem smislu, temveč tudi v tem, da bodo šole začele spodbujati ustvarjalnost mladih. Njihovo pričakovanje je sicer lahko upravičeno ali neupravičeno, v vsakem primeru pa samo po sebi predpostavlja prepričanost nekaterih o tem, da šole tega doslej niso počele, ali natančneje rečeno, da tega niso počele vsaj do leta 2010. Tedaj je namreč Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo objavilo triletno javno naročilo za izpeljavo več kot štiristo tisoč evrov vrednega programa, čigar poglavitni cilj je bil (kot piše na spletni strani ministrstva) »vpeljati ustvarjalno in podjetniško razmišljanje pri mladih v šolski sistem«. Kajti nečesa, kar v šolah že je, vanje pač ni mogoče vpeljati.

Zdenko Kodelja razgrinja svoje misli, razmišljajmo z njim!

»Klik za več!«

Zadoščenja ni

Gre za nacionalno preverjanje znanja ali nacionalno preverjanje učiteljev?

Letos smo prvič popravljali NPZ elektronsko. Kljub obljubam, da bo to sila preprosto in celo hitrejše v primerjavi s prejšnjimi leti, je bila realnost za sloveniste precej drugačna. Običajno smo po opravljenem delu veseli in si oddahnemo ter kmalu pozabimo tisto, kar nas je vmes motilo. Po koncu tokratnega vrednotenja pa ne občutimo nobenega zadoščenja. Ker nas veliko slovenistov z različnih šol čuti in misli podobno, smo izmenjali mnenja in prišli do zaključka, ki ga želimo posredovati vključenim in odgovornim v procesu od nastanka do evalvacije NPZ-ja. Prvo razočaranje smo doživeli že ob številu preizkusov, saj je vsak učitelj poleg treh poskusnih (eden za vajo in dva za standardizacijo) dobil za vrednotenje še 20 NPZ-jev. Tudi če bi nam to uspelo popraviti v zelo kratkem času, bi … Kaj bi bilo? Več v ŠR.

Res vsi enakopravni?

Razmišljanje pred posvetom Bralnega društva Slovenije

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi sprejeli Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov in drugih ljudi s posebnimi potrebami

(The Standard Rules on the Equilization of Opportunities for Persons with Disabilities, 1993). Dokument sicer ni obvezujoč, a vendar predstavlja mednarodne norme. Prinaša dvaindvajset pravil, ki se dotikajo pogojev in potreb za enakopravno udejstvovanje v družbi. Med drugim priporoča, naj države razvijajo strategije, s katerimi bo različnim skupinam oseb s posebnimi potrebami omogočen dostop do informacijskih storitev in dokumentov, spodbujajo naj medije, še zlasti televizijo, radio in časopise, da bodo njihove storitve čim dostopnejše vsem. Osebe s posebnimi potrebami naj bodo vpete v kulturne dejavnosti na enakopravni osnovi, države pa naj razvijejo in uporabijo ustrezne metode, s katerimi bodo književnost, film in gledališče približale osebam s posebnimi potrebami. Izpod peres Veronike Rot Gabrovec inSilve Novljan.

»Klik za več!«

Kralj na vrhu gore

O težavnem šefu – da bomo lažje razumeli bedo položaja, v katerem se nahaja

Najpogostejša pritožba nad delom ni težavnost, tudi ne zahtevnost dela, temveč pritožba nad težavnim šefom. Več ali manj vsi, ki imamo srečo, da smo v teh časih sploh zaposleni, lahko povemo zgodbo ali dve o tem, kako nemogoč je nadrejeni, kako nam pije kri, pa večno nezadovoljstvo in pritožbe nad prav vsako stvarjo, ki jo naredimo ali pa je tudi ne.

Ko stanje postane resnično nevzdržno, imamo dve možnosti:

Damo odpoved in najdemo novo zaposlitev.
Nekako se sprijaznimo z načinom in poskušamo kaj narediti, kar pač lahko, zase.

Dejstvo je, da v teh časih zaposlitev skorajda ni. Menim, da ponujanje odpovedi delovnega razmerja, pa najsi je to za določen ali nedoločen čas, v tem času ni pogum ali iskanje nove priložnosti, temveč preprosto pomanjkanje zdrave pameti. In ob tem še dejstvo, da nam nihče ne zagotavlja, da naš novi nadrejeni ne bo podoben prejšnjemu! Torej?! Je to res možnost, ki se je je modro poslužiti v kriznem obdobju ali sploh katerem koli drugem?! Zvonka Štolfa v našem in vašem časniku. Več v ŠR!

Več kot diploma

Za temo izbral raziskovanje etnološke in kulturne dediščine rojstnega kraja

Veste, kdo so kokarski piskrci? Tako so včasih imenovali prebivalce vasi Kokarje, gručastega naselja v Zgornje Savinski dolini, natančneje ob Dreti v Zadrečki dolini. Nekdaj so bile Kokarje znane po domači obrti, in sicer po lončarstvu, pa so prebivalce zato poimenovali kar kokarski piskrci. Še danes je ob posebnih priložnostih, ko obujajo vaške običaje, slišati:

Kilnerca, rajtngo p'vej
mi sm' djeleč duome,
tm u tistih črnih Kokarjeh,
k'je glina duome …

Marsikaj boste zvedeli v zapisu, v katerem predstavljamo Simona Podrižnika.

»Klik za več!«

List iz dnevnika

Piše učiteljica tapkanja, tudi učiteljica matematike

… Tako, komisija je z vprašanji končala. Pošljejo nas ven, da lahko v miru ocenijo nalogo in nastop. Tina na hodniku sprejema zaslužene čestitke, iskreno se veseli, da ji je tako lepo uspelo. Vrnemo se v razred. Komisija čestita Tini. Ocena: 10, vsi se strinjamo, da popolnoma zaslužena. In zdaj še stvarni podatki:

Naslov diplomske naloge – Tehnika doseganja čustvene svobode (EFT) in reševanje konfliktov v 3. razredu. Mentorica – doc. dr. Alenka Polak. Pedagoška fakulteta v Ljubljani.

Kandidatka – Tina Omahna.

Kaj je še zapisala Pika Rajnar? Več v ŠR!

Zakaj (ne) potrebujem Facebook(a) in Twitter(ja)

Obdobje družbenih omrežij

Družbena omrežja nas danes spremljajo že na vsakem koraku. Verjetno smo že sami njihovi dejavni uporabniki, morda nam o njih ves čas pripovedujejo prijatelji ob kavi, zelo težko pa prezremo tista, ki nas z obcestnih plakatov in javnih stranišč vabijo k »všečkanju«, tvitanju in drugemu novodobnemu početju. Ne glede na to, da bo vodilno družbeno omrežje Facebook praznovalo desetletnico svojega delovanja, lahko trdimo, da so pravo popularnost družbena omrežja v tujini in pri nas doživela šele v zadnjih nekaj letih. Danes nas poleg objav več kot milijarde uporabnikov Facebooka povsod spremljajo oznake s Twitterja, domači videi, objavljeni na Youtubu, gotovo pa imamo vsi vsaj enega znanca, ki je prek Foursquarea postal župan priljubljenega vaškega bistroja. Trditi, da se s prijatelji namesto na kavi dobivamo le še na Twitterju, bi bilo pretirano, vendar dejstvu, da so družbena omrežja zelo pretresla našo medsebojno komunikacijo, ne moremo pobegniti. Prav tako je skorajda nemogoče trditi, da je zaradi njih danes naše življenje boljše ali slabše, predvsem je to odvisno od nas samih. Ali jih torej znamo uporabiti v koristne namene ali pa smo sčasoma postali njihov hlapec, ki je osebni pogovor zamenjal s tipkovnico na računalniku ali mobilnem telefonu?

Domen Božeglav nam naliva čisto vino: »Ko se začnemo pogovarjati o varni rabi družbenih omrežij, si moramo najprej priznati zelo kruto resnico, – na spletu smo sami sebi še najbolj nevarni!«

»Klik za več!«

Kaj še smo pripravili za vas?

V novih Šolskih razgledih se skupaj z ddr. Barico Marentič Požarnik podajamo po sledeh raziskav o moči različnih vplivov na uspešnost učencev. Tokrat za vas prvi del. Da sta sreča in lepota življenja v drobnih stvareh in majhnih pozornostih, ugotavlja Darinka Suljević in nas spodbuja, kako si polepšati (šolske) dneve. Z iskrenim veseljem objavljamo pripoved Janke Tavčar in jo delimo z vami – gre za branje za vse generacije ... »Ti si grda,« je bilo baje tisto, kar jo je pognalo v smrt. V pravo smrt, ne v virtualno. Le kaj ima Kozlovska sodba v Višnji Gori skupnega z Varšavo? Zvedeli boste od naše tamkajšnje dopisnice. Ste zrli v avgustovsko nebo in šteli utrinke? Niste bili edini ... Morda pa ste se povzpeli na Čemšeniško planino? Tudi člani društva Sožitje iz Zagorja so jo osvojili. Nekateri – osnovnošolci, srednješolci, študenti, tudi gimnazijska profesorica – pa so zaživeli v Tolkienovem Srednjem svetu kar sredi domačih gozdov, dokler ni napočil čas za vrnitev v resničnost. Čeprav so bile počitnice, se je na šolskih vrtovih veliko dogajalo. Žiga Vavpotič namenja spodbudne besede učiteljem, tudi mladini, beseda je o uporu, arabski pomladi in evropski jeseni, tudi o sobivanju starejših in mlajših in skorajšnjem vrhuncu letošnje akcije Simbioz@. Seveda so tu še druge stalne rubrike – športni pogled, minianketa, čečkalčki … Skratka, veliko zanimivega branja za vas!

Ne prezrite

Objavljamo nekatere razpise za vpis v programe za izpopolnjevanje, vabimo vas na delavnice v sklopu projekta TESSI, spet pišemo o obnovljivih virih in učinkoviti rabi energije …

Lipko, maskota eurobasketa:

»Sem za ’fair play’!«

Vedno in povsod – dodajamo mi.