Ali res šola ne spodbuja ustvarjalnosti?

Naš komentar

Na začetku šolskega leta nekateri očitno pričakujejo, da novo šolsko leto ne bo novo le v koledarskem smislu, temveč tudi v tem, da bodo šole začele spodbujati ustvarjalnost mladih. Njihovo pričakovanje je sicer lahko upravičeno ali neupravičeno, v vsakem primeru pa samo po sebi predpostavlja prepričanost nekaterih o tem, da šole tega doslej niso počele, ali natančneje rečeno, da tega niso počele vsaj do leta 2010. Tedaj je namreč Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo objavilo triletno javno naročilo za izpeljavo več kot štiristo tisoč evrov vrednega programa, čigar poglavitni cilj je bil (kot piše na spletni strani ministrstva) »vpeljati ustvarjalno in podjetniško razmišljanje pri mladih v šolski sistem«. Kajti nečesa, kar v šolah že je, vanje pač ni mogoče vpeljati. Da osnovne šole in tudi mnoge srednje niso do tedaj spodbujale podjetniškega razmišljanja, bo verjetno kar držalo, saj to do prevlade neoliberalnega pogleda na šolo sploh ni bilo mišljeno kot cilj, ki naj bi ga šole skušale doseči. Pravzaprav je še zdaj sporno, ali je to res naloga osnovnih in splošnih srednjih šol. Povsem drugače pa je z ustvarjalnostjo. Pojem ustvarjalnosti je namreč vsaj od devetnajstega stoletja tesno povezan z umetnostjo. Ker je umetnost v teh šolah v takšni ali drugačni obliki že dolgo prisotna in je spodbujanje ustvarjalnosti tudi eksplicitno navedeno kot cilj v učnih načrtih za, denimo, glasbeno in likovno vzgojo, lahko upravičeno domnevamo, da so šole spodbujale ustvarjalnost učencev že veliko prej, preden so se na ministrstvu za gospodarstvo odločili financirati poseben program, ki naj bi v šole vpeljal kot novost nekaj, kar zanje sploh ni novost, ampak stara praksa. Toda ta domneva je v neposrednem nasprotju z navedenim ciljem prej omenjenega programa. Zato se zdi, da je napačna bodisi naša domneva bodisi predpostavka, na kateri je utemeljen glavni cilj tega programa. Čeprav je naša domneva videti upravičena, je vendarle lahko tudi napačna. Napačna bi bila, če šole oziroma učitelji ne bi …/…/…

Spodbujanje ustvarjalnosti naj bi bilo torej le mrtva črka na papirju. Glede na to, da je ustvarjalnost danes visoko cenjena vrlina, je že sama utemeljitev potrebnosti in smiselnosti tega posebnega programa na predpostavki, da je v šolski sistem treba vpeljati ustvarjalno razmišljanje mladih in ga v šolah spodbuditi, ker ga tam ni, pravzaprav hud očitek tako učiteljem kakor tudi slovenskemu šolskemu sistemu v celoti. Vprašanje pa je, ali je tak posredno izrečen očitek utemeljen. Če sklepamo na osnovi predstavitve programa na spletni strani ministrstva za gospodarstvo, so smiselnost in potrebnost tega programa, s tem pa tudi posredna kritika učiteljev in šol, utemeljene na analizi, ki je bila opravljena v sklopu tega programa in ki »kaže, da po mnenju mladih prav šola najmanj spodbuja njihovo ustvarjalnost in inovativnost«. Ta ugotovitev je, kot je videti, ključni argument, s katerim se po eni strani upravičuje potrebnost takega programa, po drugi strani pa se utemeljuje z njim povezana posredna kritika učiteljev in šol. Toda že sama formulacija tega argumenta zbuja določen dvom. Če namreč mladi menijo, da šola najmanj spodbuja njihovo ustvarjalnost, to še ne pomeni, da je to nujno tudi objektivno res, ampak le, da je takšno njihovo subjektivno mnenje, ki je lahko v skladu z dejstvi, lahko pa tudi ni. Poleg tega iz tega mnenja – četudi je pravilno – sploh ne sledi, da v šolah ni ustvarjalnega razmišljanja pri mladih in da je zato potrebno takšno razmišljanje vanje vpeljati. Prav nasprotno – iz njihovega mnenja sledi, da ustvarjalno razmišljanje mladih v šolah že obstaja, da pa ga šole – v primerjavi z drugimi – najmanj spodbujajo. Zato je cilj programa, kot je zapisan, po eni strani nesmiseln, saj namerava v šole vpeljati nekaj, kar v njih že je, po drugi strani pa je zavajajoč, ker sploh ne izhaja iz navedenega mnenja mladih. Iz njihovega mnenja – če je bilo metodološko korektno pridobljeno in interpretirano – bi namreč sledil drugačen cilj: doseči, da bi šole bolj spodbujale ustvarjalno razmišljanje pri mladih. Ne glede na to bi tudi tako začrtan cilj pomenil posredno kritiko šole in učiteljev. Zato je že takšno mnenje mladih samo po sebi zadosten razlog, da bi se tako učitelji kakor šole morali vprašati, zakaj mladi menijo, da šole tako malo spodbujajo njihovo ustvarjalnost. Dodaten razlog za resen razmislek je tudi trditev, da je bilo »v procesu izvajanja programa prepoznano«, da so učitelji, ki so sodelovali v programu, »željni in potrebni izobraževanja ter usposabljanja, ki bi jim omogočilo, da metode kreativnega poučevanja in spodbujanja inovativnosti vnesejo tudi v svoje redno šolsko delo«. Kajti to trditev je težko razumeti drugače, kot …/…/…

Če to drži, se ob tem vsiljuje kar nekaj vprašanj: Kako lahko učitelji sploh dosegajo prej omenjene cilje pri glasbeni in likovni vzgoji? Kaj počnejo fakultete in druge ustanove, ki izobražujejo in usposabljajo učitelje? Kako je mogoče, da takšno stanje dopuščajo pristojne nadzorne ustanove? Če pa ni res, da šole tako malo spodbujajo ustvarjalnost pri mladih, kot menijo mladi, niti da učitelji tako imenovanih metod kreativnega poučevanja in spodbujanja inovativnosti ne poznajo, zakaj se potem nihče od prizadetih na očitek ne odzove, če misli, da je neupravičen? Če so taki odzivi bili, a sem jih spregledal, se opravičujem za neprimerno vprašanje. Druga možnost pa je seveda, da se ne odzivajo zato, ker .../…/

Možno je tudi, da gre preprosto za nesporazum, čigar vzrok je nenatančno izražanje ali napačna posplošitev, in da potemtakem pravi cilj programa sploh ni bila vpeljava ustvarjalnega razmišljanja mladih nasploh, ampak le na področju podjetništva. Toda če je bilo mišljeno slednje, potem …/…/ ….

ZDENKO KODELJA