Čistina v praznini

Uvodnik

Eden od naslovov knjig, ki se me je v zadnjem obdobju najbolj dotaknil, je Polni koledarji, prazni dnevi (napisal Miha Mazzini, izdala založba Goga). Naslov pove tako veliko, da sploh ni treba nobene druge besede več.

Knjiga ni zajetna, prav primerna je za v roke ob počitku, denimo v mreži. Tako sem se jo namenila brati namreč sama. A z naslovom sem imela toliko opraviti, da od nadaljnjega branja tisto julijsko popoldne ni bilo nič. Kar nekaj tednov je preteklo, da sem ponovno posegla po knjigi in jo prebrala, nekatere zgodbe bolj skrbno, druge za spoznanje manj. Naj bo beseda o Alfredu, vztrajnem gledalcu televizije, veliki korporaciji in dogajanju v enaindvajsetem nadstropju … – vsaka zgodba po svoje je imenitna. Kruta. Zadene. Zrcali namreč čas, ta naš čas, nas ...

O vsem tem je beseda, kar živimo, kamor smo zabredli, na kar smo pristali. O tem, kar smo si ustvarili, kar sprejeli. O tem, kaj smo in kdo. In o tem, o čemer sanjamo, da bi bili, da bi …

Polni koledarji, prazni dnevi. Samo naslov in senca pod gosto češnjino krošnjo sredi poletja. Poln dan, poln, prepoln, koledar pa … Kaj? Kaj je že to?

Če zares nekaj želimo in si za tisto prizadevamo, se moramo predvsem odločiti. Si upati se odločiti. Včasih je treba stopiti celo med trnje, vzeti v zakup, da se bomo morda kdaj počutili kot osamelci, kot viharnik tam nekje na poti na Viševnik ali kateri drugi vrh. To je danes čedalje teže. Cona udobja, pogosto tudi laži in utvar, je zelo popularna in le redki so jo pripravljeni zapustiti, dokler … dokler je v njej pač mogoče obstati.

In kakšna je ta cona udobja? Gre res za »obljubljeno deželo«? Je res tako prijetno, ko pa obenem vemo, da ne more trajati dolgo? Še huje je, da marsikdaj počnemo nekaj, kar je samo sebi namen (globoko v sebi to celo vemo!), a svojemu početju pripisujemo težo; še toliko večjo zato, da ga laže upravičimo in pripomoremo k njegovi navidezni vrednosti. Več je vpletenih, več je sestankov, več se o tem govori in piše, vrednejše je …

Ja, saj res, baje je tako.

Polni koledarji, prazni dnevi. Knjiga je zdrsnila iz moje roke, nič ne obračam listov, le mislim puščam prosto. Tam v mreži, v globoki senci mogočne češnje. Koledar je prazen, dan čedalje bolj poln, kar buhti … Prav nič po načrtu, nič po urniku se ne zlagajo misli. O, bi bilo lažje, veliko lažje, ko bi jih mogla ukalupiti. A se zaletavajo ena v drugo, silovite so.

Sem v coni udobja, čeprav trdim, da nisem? Pripisujem svojemu početju nerealno težo, čeprav verjamem, da tega ne počnem? Slepim samo sebe, da je to, kar počnem, smiselno in vredno, čeprav sem prepričana, da si tega ne domišljam?

Prazen koledar, poln dan, poln samoizpraševanja. Pa najbrž bi ga zapolnila drugače, z mnogim meni ljubim. Vsaj zdaj, sredi poletja. Zagotovo. Če … če bi se stiske na to isto temo ne kopičile že leta, pritiskale in kljuvale vedno na novo.

Že dve desetletji bo kmalu, odkar sem se odločila. Si upala na pot, ker sem verjela, zaupala, videla smisel. Tudi trnje me ni prestrašilo, tudi ne pogosto podobno počutje, kot spremlja – tako si predstavljam – gorske viharnike. Veliko je bilo lepega na dozdajšnji poti, bilo je veselje, bilo upanje, zlasti zmeraj tedaj, ko se je uredništvu pridružila nova moč in smo po včasih težavnih uvajalnih mesecih končno začeli ustvarjati skupaj. A žal so bila to le krajša obdobja. Zmeraj je kaj preprečilo nadaljevanje. Nekajkrat smo se razšli zaradi osebnih poti, ki jih je vodilo srce, iskrena ljubezen. Takrat sem delila radost skupaj z odhajajočimi dekleti. Bolj boleče je bilo, kadar sva ostali s tajnico sami iz drugačnih razlogov – pač ni lahko ohranjati časnika te vrste brez proračunske podpore (ali občasno zelo skromne) in brez vsakršnega denarja stanovskega združenja. To je že nekdaj bilo precej utopično, kaj šele zdaj … Že pred skoraj dvema desetletjema si ne eni in ne drugi niso (dovolj) prizadevali za obstoj Šolskih razgledov. Vsaj z dejanji ne. Ostali smo – sami. Takrat mi, zdaj jaz. A vendar je časopis še z vami. In vsaka številka znova je v danih razmerah svojevrstna zmaga. A tudi ne bo poraza, če tovrstne zmage lepega dne ne bo več. Kadar naredimo resnično vse, kar zmoremo, in vse z najčistejšo vestjo in iskreno srčno, smo mirni. Pač minejo leta, ko se počutimo vsemogočne in ko je omejitev le nebo ali pa tudi to ne.

Ne, nikdar ni bila to cona udobja, res ne. Bilo pa je vredno. In je vredno.

In bilo je udobje v mreži pod češnjo tisto julijsko popoldne. V mreži in s knjigo v roki. Takšno knjigo, ki je tisti dan niti brati nisem začela. Polni koledarji, prazni dnevi … O, kako poln dan je bil …

LUČKA LEŠNIK