Vsebina časnika Šolski razgledi številka 17/2010
Cvetovi, spirale, mreže, feniks. Prelivanje in prepletanje, igra barv in vzorcev, nastajanje in spreminjanje, ustvarjanje podob brez konca. Svet, ki te prevzame in potegne vase … Janeza Sodjo (več o njem v časopisu), nekdanjega dolgoletnega ravnatelja Osnovne šole Ivana Cankarja Vrhnika, sicer matematika in fizika, so že pred časom pritegnili fraktali. Poglobil se je vanje in jih preoblikoval ter razvijal po svoje. Zadnjih pet let čedalje več prostega časa namenja ustvarjanju in računalniška grafika je področje, ki mu je zelo blizu. Odkar je v pokoju, ustvarja še več in še bolj zavzeto. Pa ne le z računalnikom, pač pa tudi obdeluje les in izpod njegovih rok nastajajo čudovite lesene umetnine … Te vam bomo predstavili ob kakšni drugi priložnosti, v teh čedalje temačnejših novembrskih dneh pa obarvajmo Šolske razglede z njegovimi sijočimi fraktali.
»Klik za več!«
Pionirski koraki
40 let pouka računalništva
Izteka se štirideset let, odkar smo zasnovali in začeli uresničevati več inovacijskih projektov posodabljanja predmetnikov ter učnih načrtov gimnazij in strokovnih šol, med drugimi tudi vpeljevanje pouka računalništva. Takratni Zavod SRS za šolstvo je začel s pripravami za pouk računalništva po prvi mednarodni konferenci v Amsterdamu leta 1969 o uvajanju računalništva v izobraževanje. Konferenca je sprejela priporočilo evropskim državam, naj se organizirajo in vpeljejo v srednje šolstvo računalništvo kot učni predmet. Poročilo Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo Evropske komisije na sedežu EU v Bruslju za leto 2000/01 navaja, da je Slovenija začela vpeljevati pouk računalništva v srednjih šolah že leta 1974, celo pred Zvezno republiko Nemčijo – ta je uvajanje zastavila šele v poznih sedemdesetih letih. O tem piše Boris Lipužič.
»Klik za več!«
Kdo je antipedagog?
… Spoznali smo, da gre v odnosu med profesorjem in učencem predvsem za vprašanje učiteljeve želje. Sigmund Freud je to opisal z enim izmed svojih klasičnih pojmov: transfer. Učenec postavi pedagoga na mesto ljubezenskega objekta, čigar lastnosti so vselej precenjene, in od njega zahteva, da mu razkrije svoje želje, pričakovanja ter interese. Sama vsebina učne vsebine, ki jo med učnim procesom predava učitelj, je tako sekundarnega pomena. Za učenca šteje le to, da ima opraviti z oprijemljivo zahtevo, ki mu omogoča, da izgradi identiteto, lastno podobo v takšnem slogu, da bo slednja ustrezala učitelju in mu bo tako uspelo pridobiti si njegovo ljubezen. Pri tem besede zahteva ne razumemo le v običajnem pomenu (“Naredi nalogo!”), temveč sleherni polnopomenski stavek, gesto, kretnjo ali sodbo pedagoga.
Razpisani učbeniki, ki predstavljajo etabliran korpus znanja, so ena izmed takšnih zahtev. Naj navedem nedolžen primer, ki ni izmišljen. Pri rednih urah filozofije o učbenikih in nekih pričakovanih ali zahtevanih virih snovi praktično ni bilo govora. Ko je v vsakem izmed semestrov bilo treba napisati esej, je zato nastopila kriza, katere jedro je dobro izrazila sošolka. Dejala je, da je popolnoma zmedena, saj ne ve, kaj naj napiše. Ko sem ji odgovoril, da naj izrazi svoje mnenje, je odgovorila, da slednje ne šteje in da je zagotovo neumno. Tudi ko sem jo potolažil, da obstajajo učbeniki, je v hipu nastal nov problem, kateri je pravi, ustrezen, katerega preferira profesorica. Ko sem jo vprašal, zakaj je to pomembno, je dejala, da se ne želi osmešiti ter da jo je strah zavrnitve…
To je le odlomek iz besedila, v katerem Aljaž Jelenko, maturant Prve gimnazije Maribor, zdaj že študent psihologije na Filozofski fakulteti v Mariboru, razmišlja o pojmu antipedagoga. S svojim prispevkom se je junija letos udeležil olimpiade v Grčiji v pisanju filozofskega eseja in prepričljivo osvojil prvo mesto!
Zmagovalni esej v celoti objavljamo v ŠR!
Čudovita izhodišča
Vstopim v razred. Mulca se tepeta, nekdo snema s svojim pogledom … Pomirim mala pava in se z njima pogovorim. Sedemo v pravljični kotiček in preberemo Lovro in Matej. Pogovarjali smo se dolgo. Predolgo za tiste, ki pišejo učni načrt, premalo za življenje … Pogovor je nanesel na film in televizijo. Iz službe proti domu v avtu razmišljam o filmski dejavnosti, ki ni zastopana v slovenskem učnem načrtu. Otroci ure in ure prečepijo pred televizijskimi sprejemniki. Gledajo? Pasivno predihavajo pršice v stanovanju, v glavi pa se jim vrtinčijo dražljaji, na katere ne morejo vplivati.
… Ni vse dobro, kar nam ponujajo na televiziji. Zato je kritična presoja odraslih zelo pomembna. Zanimivo bi bilo opraviti raziskavo, koliko staršev je dovoljevalo ogled resničnostnega šova ali namesto zajtrka dovoli ogled risanke pred odhodom v šolo …. Tako razmišlja Mateja Jakoš Vasle, učiteljica razrednega pouka, Osnovna šola Rodica Domžale.
Več v ŠR!
Hiperaktivni sanjač
O specifičnih učnih težavah – ADHD
Zagrebški predavatelj Marko Ferek je na nedavni mednarodni konferenci o specifičnih učnih težavah izzval aplavze navdušenega občinstva. Prisrčno in doživeto je podelil osebno izkušnjo, ki je oznamovala njegovo odraščanje, razvoj in občutenje sebe. Svoje težave je sčasoma videl kot priložnost in dar. Poudaril je, da gredo nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost z roko v roki z različnostjo, ustvarjalnostjo in potencialom za osebni razvoj. Slikovito je opisal, da je svoje misli doživljal tako intenzivno, da jih ni bilo mogoče utišati. V strukturiranem okolju šole je njegova pozornost večkrat odplavala daleč proč od dogajanja v razredu. Zasanjano se je zazrl v liste na drevesu pred oknom, učiteljev glas je zaznaval le kot oddaljene zvoke brez pomena. Vendar se je bil sposoben popolnoma posvetiti čtivu, ki ga je zares zanimalo. Še več, ko je prebiral knjigo o nastajanju egipčanskih piramid, napisano v cirilici, je doživel občutek brezčasja, mistične zamaknjenosti in poglobljenosti. Zdaj razume, da ga navdihujoča snov tako prevzame, da se ves potopi vanjo, si živopisano predstavlja pomene prebranih besed in sebe v celoti prestavi v zgodbo … Njegovo pripoved je zabeležila Vesna Selan Kure.
»Klik za več!«
Sledi
Ko smo se mnogi v nalivu za vedno poslovili od Matjaža Schmidta, slikarja, predvsem pa cenjenega ilustratorja, mi je žalostno razpoloženje za hipec pregnala misel na prvo spodbudno srečanje z njim. Pravzaprav je nanj opozoril in me z njim seznanil leta 1990 Boris A. Novak, takratni urednik Kurirčka. Po prvem snidenju sem že vnaprej intuitivno začutila, da bo ustvarjalno sodelovanje z Matjažem prijetno, tovariško, zavzeto. In nisem se motila. Matjaž je bil od tedaj več kot štirinajst let zvest Narodni galeriji. Oblikoval je plakate, vabila in ilustriral raznolike publikacije za predšolske otroke, šolarje in mladostnike, ob seveda drugih ilustratorskih podvigih za različne naročnike. O tem so poročali novinarji v dnevnem časopisju, denimo: »Ilustracije, preglednice in oblikovno podobo je prispeval Matjaž Schmidt, dolgoletni sodelavec Narodne galerije, skoraj njihov »hišni« ilustrator.« A pojdimo po vrsti in se oprimo na kronologijo … Tako začenja spominski zapis v spomin cenjenemu ilustratorju in prijatelju Lidija Tavčar.
Marko Špolad pa piše sodelavcu in prijatelju Petru Hafnerju v slovo:
… Ne vem, če smo prof. Petra Hafnerja kdaj zares poznali. Smo prepoznali kljubovanje trendom, ko je še kot najstnik navijal za Ruse v vesoljski bitki, strast, s katero je kadar koli lahko naštel začetno enajsterico tedanje zmagovite jugoslovanske nogometne reprezentance? Smo spregledali človeka, predanega le poučevanju, ki ga je ravnatelj po desetih leta staža lovil po šoli, da končno vsaj podpiše vlogo za prvo napredovanje (če je že napisati noče). Samo zato, ker mu je povzpetništvo bilo tuje …
Oba, Matjaž Schmidt in Peter Hafner, puščata za sabo neizbrisne sledi … Drobec teh objavljamo tudi mi …
Več v ŠR!
Z mostu med Evropo in Azijo
Od tod veje srčnost in junaštvo, ki ne pozna meja
Alpski pašniki se razposajeno postavljajo med sončnimi vršaci, visokimi tudi nad pet tisoč metrov. Te mogočne gore, ponekod posute z listavci in iglavci, krasijo več kot polovico dežele, v kateri gostoljubnost ne pozna meja. Številne gorske reke, ki so domačinom pomemben vir električne energije, se vijejo po pravljični Severni Osetiji – Alaniji. Ta je ena od najmanjših in najgosteje poseljenih suverenih republik Ruske federacije na severnem obrobju osrednjega Kavkaza. To deželo nam je približal naš sogovornik Mark Dshanajev, učitelj v glavnem mestu te republike Vladikavkazu, je Sanji Tošev med drugim povedal,
da ga Slovenija zelo spominja na njegovo domovino. Zlasti ga je očarala naša barvita in razgibana pokrajina, a tudi ljudje. Slovence je začutil kot svetel in dobrovoljen narod.
»Klik za več!«
Kaj zanimivega vam še predstavljamo?
Kako bomo krčili učne načrte – se bomo pri slovenščini otresli pesnikov, vas morda skrbi, da celo Prešerna? O tem v uvodniku Janeza Justina. Jasna Kontler Salamon piše o brezplačnem visokošolskem študiju, ki postaja privilegij. Zdenko Kodelja je vzel pod drobnogled redno in polno zaposlitev visokošolskih učiteljev, ki je simbol akademske svobode, a se vse bolj spreminja v privilegij manjšine – tako se je, denimo, v zadnjih dveh desetletjih odstotek učiteljev, zaposlenih za polni delovni čas v slovenskem visokem šolstvu, zmanjšal za približno polovico … Kakšno šolo hočemo? Naj bo sinteza znanja in čustvene inteligence … Z vami delimo popotniške vtise iz Sikkima, pišemo o vpeljevanju novih izobraževalnih programov v srednjem poklicnem in strokovnem izobraževanju v organizacije za izobraževanje odraslih, o šoli in arhitekturi, z nami se lahko podate v Francijo, zvedeli pa boste tudi, na kako zanimiv in nepričakovano adrenalinski potep na Finsko so se podali mladi iz Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. Tu so še utrinki z vzgojiteljade na Muti, rubrika Tereza Žerdin odgovarja, Športni pogled …
Ne prezrite!
DZS predstavlja novosti in vam ponuja svetovalne obiske za učbeniško gradivo, Cankarjev dom pa vas že zdaj vabi na bližajoči se knjižni sejem v začetku decembra!
