Z mostu med Evropo in Azijo

Od tod veje srčnost in junaštvo, ki ne pozna meja

Alpski pašniki se razposajeno postavljajo med sončnimi vršaci, visokimi tudi nad pet tisoč metrov. Te mogočne gore, ponekod posute z listavci in iglavci, krasijo več kot polovico dežele, v kateri gostoljubnost ne pozna meja. Številne gorske reke, ki so domačinom pomemben vir električne energije, se vijejo po pravljični Severni Osetiji – Alaniji. Ta je ena od najmanjših in najgosteje poseljenih suverenih republik Ruske federacije na severnem obrobju osrednjega Kavkaza. Razprostira se med Elbrousom (5.613 m) in Kazbeckom (5.047 m), najvišjima gorskima vrhovoma v Evropi. A ni le pokrajina tista, ki pritegne obiskovalce. Tamkajšnji ljudje znajo namreč nesebično razdajati svojo dušo, živeti v sožitju različnih kultur, verovanj, običajev … To deželo nam je približal naš sogovornik Mark Dshanajev, učitelj v glavnem mestu te republike Vladikavkazu.

Severna Osetija – Alanija leži tik pred križiščem glavnih poti Kavkaza in Zakavkazja, predstavlja pravzaprav nekakšen most med Evropo in Azijo. Na 8.000 km² živi približno 650.000 prebivalcev, to je približno 81 ljudi na kvadratnem kilometru. Imajo dva uradna jezika, to sta osetijski in ruski. Prvi spada v indoevropsko (iransko) skupino, drugi med slovanske jezike. Zaradi svojega strateškega in geografskega položaja je bila ta dežela od nekdaj jabolko spora, zlasti je bila privlačna za vse velike vladarje.

Potomci skitsko-sarmatskih plemen

Zdajšnji Osetijci so potomci nekdanjih skitsko-sarmatskih plemen, ki spadajo v skupino vzhodnoiranskega naroda. Njihova prvotna domovina je bila Srednja Azija. Predniki Osetijcev so bili pravzaprav znani kot Alanci, ki so se na zdajšnjem ozemlju naselili v 7. stoletju. Dve stoletji pozneje so osnovali tudi Kraljevino Alanijo, v kateri se je razširila pravoslavna vera, ki jo je prinesel misijonar iz Vizantije. A že v 13. stoletju so Alanijo opustošili Mongoli in Tatari. Zdajšnje ozemlje Severne Osetije – Alanije je bilo od leta 1774 pod okriljem Ruskega carstva, Vladikavkaz pa je bil prva ruska vojna utrdba v tistih krajih. Leta 1921 je Alanija postala del Planinske avtonomne sovjetske socialistične republike, glavno mesto pa Vladikavkaz. V sklopu republike je obstajalo Osetijsko okrožje. Severnoosetijska avtonomna oblast se je oblikovala leta 1924, leta 1991 pa se je Severna Osetija preimenovala v Severno Osetijo – Alanijo. »Osetijci so potomci nekdanjih Alancev. Slednji so bili v Evropi zelo znani po razviti vojaški organizaciji. Tako lahko na ozemlju zdajšnje Francije, Španije, Severne Afrike … še zmeraj najdemo ostanke naselij, ki pričajo o življenju in kulturi Alancev. Še dandanes so se ohranila tudi geografska imena, denimo, na Madžarskem ob Blatnem jezeru zasledimo imena iz časov Alancev, in sicer Asi, Jasi, Osi …,« sklene učitelj.

Praznovanje enotnosti

Osetijce oznamujejo številne narodnosti, a to jih le bogati in krepi njihovo strpnost. Tako bomo v Severni Osetiji srečali Ruse, Osetijce, Gruzijce, Armence, Nemce …, a med njimi ni nikakršnih predsodkov, ki bi jih ločevali. Zanimivo je to, da živijo v tesni povezanosti, spoštujejo drug drugega, sodelujejo in prijateljujejo. »Kako nam to uspeva? Ta strpnost do različnosti se prenaša iz roda v rod. Osnovali smo tudi organizacijo, v kateri so združeni predstavniki vseh narodnosti. Da bi jih vse povezali in jih spoznali, vsako leto oznamujemo praznik enotnosti. Ta je namenjen temu, da vsaka narodnost predstavi svojo vero (v Severni Osetiji prevladuje pravoslavna), kulturo, življenjski slog … Saj prav ta narodna barvitost ustvarja osetijsko kulturo,« pristavlja sogovornik. Njihova tradicija in kultura izhajata namreč iz starih časov. Za Osetijce je značilna predvsem pristna gostoljubnost, spoštovanje gostov, družabnost in, seveda, to, da se jim iz roda v rod v krvi pretaka mednarodnost. Severna Osetija – Alanija je tako s svojimi raznolikimi etničnimi obrazi, z marljivostjo, gostoljubnostjo, napredno industrijo in kmetijstvom, z znanstvenimi in kulturnimi zmogljivostmi … upravičeno priznana kot ena najrazvitejših republik Ruske federacije.

Kult izobraževanja

Še nekaj jih med drugim zelo oznamuje. To je kult izobraževanja. Zelo veliko pozornosti namenjajo prav izobraževanju učiteljev. A ne le to … Več preberite v ŠR!