Častilcu ustvarjalnosti in domišljije

Uglašeno

Spoznala sem ga pred skoraj tremi desetletji. Že prej sem vedela zanj, saj sem ga občasno srečevala na hodnikih tedaj še edine filozofske fakultete pri nas. Kolegom na psihologiji je predaval, sama ga, žal, v sklopu študija pedagogike in andragogike ter sociologije nisem poslušala. Poznala sem ga tudi po očetovem pripovedovanju, saj sta bila približno istih let, oba fakultetna profesorja, oba zvedava, dejavna na več področjih, le da se je moj oče veliko prerano poslovil (1987), Vid Pečjak pa pred dnevi, seveda tudi prezgodaj. Pogosto si za koga želimo, da pač ne bi nikdar odšel.

Iz povprečja navzgor

Ko sem začela soustvarjati ta časopis, tedaj še Prosvetnega delavca, je ravno izšla knjiga Vida Pečjaka Misliti, delati, živeti ustvarjalno (pri tedanji Državni založbi Slovenije). Še zdaj se spomnim, kako me je, komaj 26-letnico, navdušila. Spoštovani psiholog je med drugim v njej opozarjal na številne napake, ki jih delamo že v šoli, ko od učencev zahtevamo predvsem posnemanje, namesto da bi jih spodbujali k ustvarjalnemu razmišljanju. Prepričan je bil, da napačno ravnamo, ko zaposlujemo nove delavce, zlasti pedagoške, a ne upoštevamo ustvarjalnosti kot enega od pogojev za sprejem. Na vseh področjih življenja in dela se zavzemamo za povprečje, namesto da bi želeli »navzgor« z novimi spodbudami in s svežimi zamislimi. Še zdaj vem, kako so me navdušile njegove zanimive ugotovitve, utemeljena daljnovidna razmišljanja o človekovi ustvarjalnosti, vzgoji zanjo, alternativnih šolah in domišljiji, ki je gibalo vsega novega in osvežuje ustaljeno z novimi tokovi. Zelo z veseljem in predano sem se lotila obširnega pogovora z njim (Mumije pred vrati ustvarjalnosti, Prosvetni delavec št. 2, stran 5, 1. 2. 1988). Koliko zanimivega je povedal! /…/

Svetovljan

Vsa srečanja s tem iskrivim profesorjem so bila prijetna in srčna, predvsem pa sem v pogovorih z njim zvedela veliko novega. Pripovedoval je o svojih potepanjih po svetu in zanimivih zgodbah, ki jih je doživel kot gostujoči profesor. Zelo so me zanimale alternativne šole in to je bila najina pogosta tema. Kdo ve, če bi sploh kdaj vedela za Raymonda J. Corsinija in njegove šole, ki so temeljile na načelih C4-R, če mi ne bi o njih pripovedoval spoštovani profesor. Koliko mi je pomenilo, da mi je omogočil z Raymondom J. Corsinijem opraviti celo pogovor; te njegove šole, razpršene po svetu, sem predstavila slovenskim bralcem. Prav zabavno je bilo, ko so me pozneje nekateri ustavljali, mi celo pisali, saj so bili prepričani, da sem profesorja spoznala in ga obiskala na Havajih. Seveda sem pogovor pripravila na daljavo, a očitno je bil zelo prepričljiv. O, kolikokrat sva se z Vidom Pečjakom nasmejala na ta račun.

Najina kolena

/…/ Zanimalo ga je, kako živim, kako se spoprijemam s težjimi življenjskimi preskušnjami, ki so se zame prav v tistem obdobju nizale ena za drugo. In, nenavadno, veliko sva se pogovarjala tudi o skupnih težavah – o najinih kolenih. Ja, smešno se sliši, se tudi jaz smejem, a tako je bilo. Bolečine so pestile njega, sama pa sem, čeprav precej mlajša, imela tedaj za sabo že tudi operaciji kolen. Včasih sva se srečala oba šepajoča. Prav simpatično je bilo dosti let pozneje, ko sva se po dolgem času videla na nekem kongresu. Vem le, da je v množici ljudi, ki se je zbirala pred začetkom v preddverju, na daleč zaklical: »Lučka, kako pa kaj vaša kolena?« Dobro sem bila tedaj, še sreča, a smeha ob tem je bilo vseeno precej.

Včasih je bil tudi črnogled. Pretogi da smo, manjka nam ustvarjalnega nemira, je kdaj že govoril. Iz leta v leto bolj sem ga razumela … Zadnja leta sva se videvala manj, zmeraj pa se je z veseljem odzval po elektronski pošti ali poklepetal po telefonu. Ponosen je bil na sinova Andreja in Jerneja (ta ureja tudi našo spletno stran www.solski-razgledi.com), na vnuke – zlasti o zadnjem, Aleksandru, sva kdaj poklepetala –, seveda na ženo Marinko. Zmeraj je kaj dobrega in spodbudnega povedal tudi o Šolskih razgledih.

Svetlo v večnost

Zdaj listam po njegovih knjigah. Kako raznolike so in koliko jih je! Njegova posvetila se me danes dotikajo še drugače. O, da bi mu vsaj malo lahko posvetila tja gor, med zvezde – Lučki, ki je LUČ ali pa Naši pedagoški Lampi je rad zapisal …

Hvala, spoštovani profesor Vid Pečjak, za vse, kar nam zapuščate, seveda tudi za kultnega Drejčka in tri Marsovčke.

LUČKA LEŠNIK

 Življenjsko pot Vida Pečjaka (1929–2016), psihologa, univerzitetnega profesorja in pisatelja, smo podrobneje predstavili v rubriki Kako so se likali, ki jo pripravlja Tereza Žerdin (Šolski razgledi št. 14, 21. september 2012)