Vid Pečjak – psiholog, univerzitetni profesor in pisatelj
Kako so se likali
Profesor dr. Vid Pečjak je že vstopil v štiriinosemdeseto leto in ve, da se ljudje učimo vse življenje. Tudi psihologizirati še ni nehal, saj občasno še zmeraj predava raznim interesentom ter piše strokovne in leposlovne knjige. Kot pisatelj vidi samega sebe jezditi kot starodavni rimski jezdeci na dveh konjih. Z eno nogo je na enem konju in z drugo na drugem. Oba tečeta, on pa ju čepe poganja in lovi ravnotežje med strokovnim in leposlovnim pisanjem. Ne more se ustaviti, ker je potreba po pisanju zasidrana v njem že od ranega otroštva. Kot psiholog se je sprehajal po celinah, predaval na univerzah (11 semestrov samo na havajski univerzi) in raziskoval vprašanja človeškega spoznavanja, učenja, razvoja, ustvarjalnosti, psiholingvistike, psihologije množic, medkulturnosti, politike, staranja … Več kot sto samostojnih publikacij šteje njegova bibliografija, o številu strokovnih člankov pa niti sam ne ve. V pripravi na tisk je Psihologija ljubezni, ki bo izšla v večavtorski knjigi v Belgiji. Prav gotovo je najbolj pišoči med živečimi slovenskimi psihologi (in morda tudi med zdajšnjimi razumniki).
O zlati žili
Pečjakov rod po očetu izvira iz Suhe krajine, natančneje iz Hinj pri Žužemberku. Vidov stari oče je bil tam gostilničar in kmet. Njegov brat Anton pa, ki je bil nemiren in pustolovski duh, je odšel v Ameriko in, kot pravi ustno izročilo, tam odkril zlato žilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je prevažal s kočijo, kar je za ljudi pomenilo, da je bogat. Menda je pred smrtjo izročil dokumente o zlati najdbi in njenem lastništvu svojemu mlajšemu bratu Gregoriju Pečjaku, ki je bil kanonik in prelat, da bi ta poskrbel za dediščino. Govorilo se je, da je Gregorij res sklical dediče, jim pri tem rekel, da je denar prekletstvo in dokumente pred njimi vrgel v peč, da so zgoreli. A ko je njegov brat, Vidov oče Rudolf Pečjak umrl in je Gregorij na pogrebu videl njegovo ženo s petimi jokajočimi otroki, pa da se je svojega dejanja menda pokesal. Ko je pozneje Vidov brat Smiljan poskušal to zgodbo raziskati, je menda le ugotovil, da je licenca o zlatem lastništvu že potekla. Upoštevali so stričev nasvet in v zadevo niso več vrtali.
Hinje ležijo blizu Preval, kjer je tudi osnovna šola. Ko je šola odkrila spominski plošči Vidovemu očetu Rudolfu in stricu Gregoriju, so učenci izdali spominsko publikacijo s fotografijami in besedilom o njunem življenju in delu.
Tržaško-kočevske korenine
Stari oče po materi Vida Pečjaka izvira iz Trsta. Oženil se je s kočevsko Nemko, ki je po rojstvu treh otrok še zelo mlada umrla zaradi tuberkuloze. Stari oče se je ponovno oženil in imel še enega otroka. Nova žena oziroma mačeha pa je prepovedala rabo nemščine, česar Vidova mati Ana ni nikoli pojasnjevala.
Učiteljska družina
Tako kot Vidov oče je bila tudi mati učiteljica. Oče je poučeval zgodovino in pisateljeval. Najbolj znana je njegova knjiga Rokec. Sprva sta poučevala v Šentvidu nad Ljubljano, potem v Ljubljani. Vid je šel po očetovi poti. Postal je profesor in pisatelj. Ena sestra je šla po materini poti in postala učiteljica. Druga sestra je bila zgodovinarka in je delala v Inštitutu za novejšo zgodovino. Brat je bil diplomat. Razen Vida, ki se je rodil kot četrti otrok, so že vsi pokojni. Najprej pa je zaradi srčne napake umrla njegova dve leti mlajša sestrica Mihaela ali Mikica, stara komaj dvanajst let. Z njo je bil Vid posebej povezan, saj sta skupaj ustvarila prvi časnik, ki sta ga izdala v rokopisu v treh ali štirih izvodih za sorodnike.
Vid Pečjak je takrat dosegel višek svoje »pesniške ustvarjalnosti« z naslednjo pesnitvijo: »Gre mož, po cesti gre, / sreča ga lisica. / Skupaj sta do gozda šla / do zelenga griča./ Tam lisica se skesa, / noče it' več dalje, / a to po volji možu ni, /in zato jo ustreli.« Sestra Mikica je bila bolj tenkočutna, saj je napisala: »Težko breme tebe veže, / dobra moja mamica, / a za skrb, in trud, trpljenje, / bog ti blagoslov svoj da.«
Oče, ki je umrl, ko je imel Vid deset let, je bil pri vzgoji strožji kot mama. Vid ga je pogrešal vse življenje. Bil mu je vzor. Želel je, da bi mu kaj svetoval, da bi vedel, kaj bi on storil ob različnih priložnostih, kaj bi rekel na njegovo ravnanje, ustvarjanje. Mama je bila blaga in je niso ne poslušali ne ubogali. Imeli so služkinjo, ki je živela v družini, a ni imela vzgojnega vpliva. Najstniška leta je preživljal brez posebnega nadzora, imel veliko svobode in delal je, kar je hotel.
S prijatelji je hodil v gozd, kjer so kadili srobot in nekoč celo zanetili požar, ki pa so ga s srajcami sami pogasili. Po preselitvi v Ljubljano je obiskoval IV. Državno, sedanjo bežigrajsko gimnazijo. Izdeloval je sicer s prav dobrim uspehom, a se ni maral učiti. Šolo je tako sovražil, da je na koncu leta knjige in zvezke znosil na dvorišče in jih ob indijanskem plesu zažgal. Bojda je prvega dne osnovne šole vprašal domače: »Ali bodo kmalu počitnice?« Profesorji so se mu zdeli obupni. Samo profesor biologije ga je pritegnil, tako da je šel nekajkrat celo k njemu domov, ko je ta ravno pripravljal svojo doktorsko disertacijo o favni in flori Ljubljanice (a je ni nikoli končal). In pod njegovim vplivom se je najprej vpisal na študij biologije, a jo je kmalu zapustil in postal novinar pri Slovenskemu poročevalcu.
Je pa že pri osemnajstih letih napisal svoj prvi roman z naslovom Pastirček Nande in princesa Acilim. Princesino ime se je od zadaj naprej prebralo v ime dekleta, ki je zavrnilo njegovo (pastirčkovo) ljubezen. A brž ko je bil roman napisan, ga je sežgal, in očitno je takrat dogorela tudi ljubezen.
Študij na univerzi je bil nekaj povsem drugega
Če se v srednji šoli ni maral učiti, je bilo na univerzi potem, ko se je vpisal na študij psihologije, povsem drugače. Učil se je in vse ocene so bile odlične, le pri fiziki, za katero si je vzel le dva dni učenja, je dobil zadostno. Poseben vtis sta nanj pustila dva profesorja. Prvi je bil prof. dr. Mihajlo Rostohar. Bil je zelo očetovski in Vid Pečjak ga je imel posebej rad. Prof. Rostohar ga je po koncu študija tudi povabil, da je postal njegov asistent. Pozneje je napredoval v docenta, izrednega in rednega profesorja. Drugi je bil prof. Zoran Bujas, ki je prihajal iz Zagreba predavat psihometrijo in industrijsko psihologijo. Vid Pečjak ga je visoko cenil zaradi znanstvene metode, hkrati pa je vplival tudi na njegovo nadaljnjo raziskovalno dejavnost.
Angleščino se je učil že v srednji šoli. Poučevala ga je znana ljubljanska profesorica Dana Blagajne. V znanju jezika pa je najbolj napredoval, ko so v prvem letniku univerzitetnega študija v njegovi družini sprejeli na obisk enega od ameriških študentov. Dva meseca je Vid z njegovo skupino potoval po Jugoslaviji, dodobra spoznal takratno domovino in se učil tujega jezika. To mu je prišlo pozneje zelo prav, saj je kmalu navezal stike s tujimi univerzami v ZDA, Avstraliji, Nemčiji, Avstriji in postal njihov gostujoči profesor. Posebne spomine ima na Havaje, kjer je predaval enajst semestrov. Ker je bila plača dobra, so lahko z ženo in sinom vsakokrat ostali še nekaj mesecev na počitnicah.
V študijskih letih se je že resneje spoprijemal z leposlovnim pisanjem. Basni in pravljice je objavljal v Slovenskem poročevalcu in jih pozneje po posredovanju Milana Šege izdal v knjigi Živali v ukrivljenem zrcalu.
Njegov oče Rudolf je v prvi svetovni vojni služil kot avstroogrski oficir in se bojeval v Galiciji. Slovenskim polkom so takrat poveljevali v slovenščini. Povedal mu je mnogo vojaških zgodb, nekatere je pozneje zapisal.
Ko so mu pri reviji Mladina naročili, naj napiše kako pustolovsko zgodbo, si je izmislil Grozote zelenega pekla, zgodbo o ekspediciji v džunglo v Braziliji. V kavarni Union je iz revij trgal fotografije, ki naj bi ponazorile zgodbo. Zgodba je bile tako dobra, da mu niso verjeli, da je resnični avtor. Niso mu je objavili, češ da jo je le prevedel. Pozneje so mu jo objavili v Mladih brazdah v Mariboru.
Izkušnje z zaporom
Prvič so ga zaprli belogardisti pri šestnajstih letih proti koncu druge svetovne vojne. Ponj je prišel agent na dom in mu rekel, da je izdan in da mora takoj v partizane, a ga je odpeljal v zapor. Tam so ga grdo pretepali. Ko so ga premestili v Kranj, se je moral vsak dan javljati gestapu, pri firmi Dedek pa je moral kopati strelske jarke. Potem je delal pri nekem vrtnarju in na kolesu vozil vence za preminule nemške vojake na gestapo. Drugič pa so ga aretirali v JLA. Prijavil ga je prijatelj. Obtožba je potovala v vojaško enoto, kjer so ga zaprli in poslali v Ljubljano. Obtožili so ga, da je agent britanskega Intelligence servica (CIA tedaj še ni bila moderna). Imeli so njegov podpis in hoteli izsiliti sodelovanje z Udbo oziroma Kosom (vojaška Udba). Ta ga je ob vrnitvi v vojaško enoto takoj prijel. Odklonil je sodelovanje, češ da je podpis ponarejen. V resnici je imel dve pisavi in dva podpisa. Drugi podpis ga je rešil, tako da so ga pustili in je nadaljeval s služenjem vojaškega roka.
Pisanje kot notranja nuja
Vid Pečjak pravi, da se tisto, kar počneš v mladosti, tako utrdi, da te pozneje življenje naravnost sili, da nadaljuješ. Pisanje je kot prisila, kot nuja. Moraš pisati. Poskušal se je že posvetiti samo leposlovnemu pisanju, a ne gre. Je pač jezdec na dveh konjih. Utopično fantazijska zgodba Drejček in trije Marsovčki je bila napisana pred petinpetdesetimi leti. Napisal jo je v štirinajstih dneh, a jo potem še dolgo popravljal. Pisal jo je v nemirnih časih hladne vojne, Vid Pečjak pa je želel Zemljanom raj, blagostanje, mir, strpnost do drugačnih in čisto okolje. Pisal je o utopiji idealnega sveta. Knjiga je doživela deset izdaj, bila je prevedena v več jezikov, uprizarjali so jo v gledališčih, otroci so prispevali tudi pesem o Marsovčkih. Zanjo je dobil tudi Levstikovo nagrado. Njegova radijska igra Pobegli robot je v Tokiu na tekmovanju Prix Japon zasedla tretje mesto. Po njegovem scenariju narejen film Kam je izginila Eva Lavš je na berlinskem festivalu Prix Futura dobil prvo nagrado. Zadnji roman Kataklizma, o življenju dveh ljubimcev v svetu ekološkega opustošenja, je izdala založba Karantanija. Ekološko vsebino imajo tudi trije že napisani, a še ne objavljeni romani.
Povezanost z naravo in družino
Po materi je podedoval ljubezen do vrtnarjenja. Gojil je vse mogoče rastline, a kot pravi, ni bil nikoli posebno uspešen. Rad je planinaril skupaj s sinom, gojil razne športe, a nikoli tekmoval. Trinajst let, odkar je upokojen, poleg pisanja namenja čas predvsem vrtnarjenju. Podoben konjiček ima tudi njegova žena Marija Marinka Pečjak. Svoje življenje je posvetila kulinariki. Na balkonu rastejo dišavnice in zelišča. Vrt okrog hiše je namenjen zelenjavi, rožam, grmovnicam. Gospa Marinka tudi piše. Izdala je že okrog deset knjig s kuharskimi recepti (Azijska kuhinja, Sojine jedi, Gobe v prehrani …). Njun mlajši sin Jernej, ki je po izobrazbi tako kot oče psiholog, a se ukvarja z računalništvom in kulinariko, ima na Kulinarika.net objavljenih že več kot štirinajst tisoč receptov. Pri tej spletni strani sodeluje tudi gospa Marinka. Starejši sin Andrej je inovator in zelo veliko potuje. Ukvarja se z električnimi avtomobili. Prekrižaril je Kitajsko in mnoge druge azijske dežele ter malone celotno Evropo. Sedemletni vnuk Aleksander si po elektronski pošti dnevno dopisuje z dedkom in babico in ju po potrebi nauči še kakih novih računalniških spretnosti. Vnukinji Maja in Julija sta že odrasli in pred mesecem dni je prijokal na svet pravnuk, ki so mu dali ime po pradedu Vidu. Kdo ve, če ne bo kmalu tudi on presenetil s kako zgodbo. Eno že pripoveduje: »Ue, ue, ue ...«
TEREZA ŽERDIN
