Vsebina časnika Šolski razgledi številka 6/2015
Mama
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje. (Tone Pavček)
Znamenja ob poti
Vsak mora sam za svojo srečo.
Matere ostajajo ob poti
kot počivališče za utrujene,
kot znamenja za vrnitev. (Neža Maurer)
Mati
Zdaj, ko je sivi svet
ves mrzel
in so bratje odšli
neznano kam,
daleč od tod
zdaj bi rad govoril s tabo, mati. (Vinko Rode)
Tokrat naj vas v Šolske razglede popeljejo slike žensk, ki jih je upodobila Milica Tomšič, nekdaj učiteljica športne vzgoje na mengeški osnovni šoli, ljubiteljska slikarka. Njena dela smo pred časom že predstavljali, a njene prepoznavne slike so barvno in kompozicijsko tako zelo dodelane, da smo iz zaloge v arhivu z veseljem pobrskali še za neobjavljenimi. Predvsem nam je všeč, da razkrivajo toliko različnih svetov ženske, čeprav so si po svoje zelo podobne. Tudi materinskost je zaznati iz teh slik, veliko materinskega, ljubečega, skrbnega, nežnega, opreznega, predanega … A tudi žensko ustvarjalko, zapeljivko, muzo prepoznamo …
Naj slike zdaj, na pragu pomladi in tik pred materinskim dnevom pospremi še nekaj materinskih pesmi, ki smo jih izbrskali iz knjižice Mati je ena sama (pravkar jo je izdala Celjska Mohorjeva družba).
Naj bo veliko zanimivega za vas na naslednjih straneh in, seveda, veselo v pomlad!
Služenje kruha
Uvodnik
Kaj je v sodobnih družbah poglavitni razlog nastajanja delovnih mest! Ali skrb za dobrobit ljudi, za njihovo notranjo rast in izpolnitev? Ali prej pehanje za dodano vrednost? Realist bo dejal, da gre seveda za dodano vrednost, za gospodarsko rast; navsezadnje je od tega odvisna materialna blaginja družbe. Ali je s tem kaj narobe? Ne le, da je narobe, to je – patološko. Razmišlja Andrej Adam.
»Klik za več!«
Golob je sedel na veji in razmišljal o …
Naš komentar
V zadnjem času se v izobraževanju odraslih kar vrstijo zelo vroče razprave o vprašanju javne mreže za izobraževanje odraslih. Odgovorni na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) so podrezali v žerjavico že lani, ko so predlagali hitro spremembo enega izmed členov Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predvidel, da v javno mrežo za izobraževanje odraslih spadajo predvsem ljudske univerze. Pri tem so prezrli številne druge javne zavode in organizacije, ki se poleg teh, res naših najstarejših zavodov za izobraževanje odraslih, tako ali drugače prav tako uspešno ukvarjajo z izobraževanjem odraslih. In žerjavica je zanetila pravi požar… O problemih javne mreže v izobraževanju odraslih je nedavno razpravljal celo Odbor za šolstvo in izobraževanje v Državnem zboru, ki – pričakovano – tudi ni sposoben pogledov s ptičje perspektive, ugotavlja Ida Srebotnik.
»Klik za več!«
Rutarjeve lekcije – prva
Zgodovina kot eno samo napredovanje
Nekoč je veljalo, da so študenti mladi, revni in – revolucionarni. Ko smo postali študenti, se nam je vse troje zdelo sprejemljivo, samoumevno in zelo logično. Jasno, da smo bili mladi, saj smo bili še najstniki. Enako je bilo logično, da smo bili bolj ali manj revni ali vsaj skromni, saj smo bili otroci socializma, zato smo pogosto za študentske bone, ki smo jih dobili od države, kosili v ljudski kuhinji. In enako je bilo na dlani, da smo revolucionarni, saj smo imeli pred seboj eno samo nalogo: učiti se, učiti se, učiti se. Naša politična orientiranost je bila – kritično razmišljanje. Učili smo se misliti in od nas se je pričakovalo, da bomo mislili. Bili smo bodoči intelektualci in zanje se kajpak spodobi, da znajo misliti. O tem ni bila možna nikakršna razprava.
Študenti se danes ne upirajo kapitalizmu, temveč so položili orožje pred njim, če smem parafrazirati znamenito Lacanovo izjavo. Vključili so se vanj, pustijo mu, da jih že zgodaj povsem posrka vase, obenem pa naivno verjamejo, da bodo uspeli; denimo kje v tujini, če že doma ni delovnih mest. Piše Dušan Rutar.
»Klik za več!«
Petrin dnevnik - in njegovo nadaljevanje
Njena pot
Petra Samec Štefančič bi lahko bila marsikomu vzornica. Ta mlada knjižničarka, ki je diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture in zdaj končuje doktorat, je pred dvajsetimi leti, ko jih še ni imela petnajst, zbolela za rakom in se nato 14 mesecev borila za življenje. In je zmagala. Te težke čase opisuje v knjižici Petrin dnevnik. V njej so večinoma zapisi, ki jih je Petra v svoj zvezek zapisala med boleznijo, dodala pa je še opise svoje vrnitve v šolo in prilagajanja na življenje s protezo. Jasna Kontler Salamon.
»Klik za več!«
Po desetletju
Bila sem prezelena za preveč izkušene
Ravnatelj ene od osnovnih šol, kjer so imeli razpisano delovno mesto razredne učiteljice za nedoločen čas, se me je ustrašil. Nikakor mu ni šlo v račun, da sem bila na mnogih šolah tudi kandidatka za ravnateljico in to ga je strašno zmotilo. Menda preveč vem, preveč znam in se spoznam. No, včasih sem bila preveč neizkušena, "zelena", da bi me kje zaposlili, danes sem pa preveč izkušena in izobražena in spet ne ustrezam standardom ravnateljev. Svoje izkušnje popisuje Petra Atteya Fabiani.
»Klik za več!«
List iz dnevnika
Tokrat izpod peresa učiteljice iz Maribora
Učenci mojega 5. razreda so mi morali v sredo, 25. 2. 2015, oddati 2. domače branje. Dva učenca dela nista opravila. Sama sta si smela določiti nov termin: petek, 6. 3. 2015. Dan pred novim rokom sem ju spomnila na obljubo. In kaj se je zgodilo naslednji dan? Nobenega od njiju ni bilo v šolo, ker sta oba čudežno zbolela. Starši so obema napisali opravičilo in ve se, da naj se učitelj v to ne vtika. Pa kaj, saj tudi pravnomočno obtoženi tajkuni in politiki v naši državi vsi po vrsti zbolijo, ko se morajo pojaviti na sodišču ali v zaporu. Od njih so se že desetletni otroci naučili, kako se ogniti odgovornosti in kazni. Starši jih pri tem podpirajo. Ali ni to zaskrbljujoče? Majda Rižnar.
»Klik za več!«
Ne prezrite!
Preteklost naših učiteljev je oznamovalo marsikaj lepega in grenkega, a prav gotovo učiteljskih zgodb nikoli ni zaznamoval pohlep. Učitelji nekoč niso šteli ur. * V iskanju skupnega čuta– o sodelovanju s starši pri reševanju vzgojnih in učnih izzivov. * Cenijo vzgojo in izobraževanje – to kaže pogled v Francijo. * Če sušec prah okrog pometa, nam dobro letino obeta. Če v sušcu že igrajo se mušice, v aprilu dobre še ti bodo rokavice. Ne verjamete, o čem pišemo? Da, da. Naše vreme. * Danes se v medijih veliko govori o spletnih goljufijah. Zanima me, ali se pri nas to pogosto dogaja in kako se lahko pred tem zaščitimo. Na vprašanje odgovarja strokovnjak v rubriki Kaj bi mi brez spleta. Bolje preprečiti kot zdraviti. * Občutek imam, da se je naša najstnica začela oblačiti preveč izzivalno in provokativno. Drama z oblačenjem. * Rut v pismu Tanji – Najina pisana tapiserija – tokrat med drugim tudi o tem, kako so v Srbiji počastili spomin na pesnika Tomaža Šalamuna. * Vse poti vodijo v Rim.
Razmišljamo o metodiki in se vprašujemo, kaj je obrobno in kaj ni. Ljudje čutimo in simbioza med generacijami. Kako ste pri vas zadovoljni s sodelovanjem med učitelji, starši in učenci; kaj v tem sodelovanju je najbolj pohvalno in kaj vas pesti? To je tema tokratne miniankete v rubriki Zanima nas. Abeceda otroštva se zaokrožata železnica in živo srebro. V rubriki Uglašeno med drugim o tem, kako prestižna vloga je pravzaprav učiteljeva. Koliko mladim pomaga odpirati oči, odstirati plasti življenja, približati poti do znanja! Z najmlajšim Odstiramo preteklost in se z Mojco Košmrlj lotevamo nove eko družabne igre! Vabimo vas na sprehod med knjige, nismo pozabili na Čečkalčke, tudi ne na kritični Športni pogled, sploh pa ne na modre misli – tokrat modrujeta triletna Ronja in Žan.
Pozor!
MIZŠ opozarja na Javni razpis nagrad RS na področju šolstva za leto 2015.
V rubriki o obnovljivih virih in učinkoviti rabi energije tokrat veliko uporabnih nasvetov za vsakogar!
NLB vabi na dan odprtih vrat!
Spet precej razpisov za prosta delovna mesta ravnateljev.
