Golob je sedel na veji in razmišljal o …

Naš komentar

Briljantni kolumnist Marko Radmilovič, ki piše tedenske radijske kolumne Zapiski iz močvirja, je v nekem intervjuju povedal, da nima problemov s pisanjem, kadar ga kaj posebno zanima ali izzove. Težava se pojavi, če ne ve, o čem pisati, če nima navdiha, spodbude, motiva … Podobno se dogaja tudi meni, čeprav se ne moram primerjati z njim. Velikokrat dobim idejo za kolumno, ko me dogodek, film, knjiga, pogovor ali pa povsem neznaten pripetljaj asociira na nekaj, kar me že dolgo vznemirja … Nazadnje se mi je to zgodilo z naslovom na beneškem festivalu nagrajenega filma švedskega režiserja Roya Anderssona, Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju.

Seveda se tokrat ne nameravam ukvarjati s filmom, niti z golobom, ki sedi na veji in razmišlja, kaj se dogaja v življenju pod njim. Me pa zelo zanima pogled s ptičje perspektive, ker ga ljudje v življenju največkrat nismo zmožni. Verjamem namreč, da bi bil marsikateri problem v življenju zelo hitro rešljiv, če bi bili sposobni neasociiranega, objektivnega pogleda, nekje od zgoraj, osvobojeni vseh pritiskov, osebnih interesov, subjektivnosti … Mimogrede je to tudi eden pomembnejših aksiomov nevrolingvističnega programiranja, ki se ukvarja tudi z metodami in tehnikami za uspešnejše razumevanje in sporazumevanje med ljudmi.

V zadnjem času se v izobraževanju odraslih kar vrstijo zelo vroče razprave o vprašanju javne mreže za izobraževanje odraslih. Odgovorni na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) so podrezali v žerjavico že lani, ko so predlagali hitro spremembo enega izmed členov Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predvidel, da v javno mrežo za izobraževanje odraslih spadajo predvsem ljudske univerze. Pri tem so prezrli številne druge javne zavode in organizacije, ki se poleg teh, res naših najstarejših zavodov za izobraževanje odraslih, tako ali drugače prav tako uspešno ukvarjajo z izobraževanjem odraslih. In žerjavica je zanetila pravi požar, še posebno zaradi hitre rešitve, ki bi začasno morda uredila neugodne razmere, v katerih so se znašle ljudske univerze. Dolgoročno pa ostaja problematika mreže (ali bolj preprosto sofinanciranja v izobraževanju odraslih) nerešena, še zlasti … /…/. Tudi tokrat so bili argumenti razpravljalcev večinoma omejeni na potrebe posamezne organizacije, pozabljeni pa udeleženci izobraževanja in pogoji ter potrebe okolja. Da bi se zadeva še bolj zapletla, je o problemih javne mreže v izobraževanju odraslih nedavno razpravljal celo Odbor za šolstvo in izobraževanje v Državnem zboru, ki – pričakovano – tudi ni sposoben pogledov s ptičje perspektive …

Kaj bi videl in predlagal golob, sedeč na najvišji veji?

/…/

V izobraževanju odraslih prevladuje sistem javnih zavodov, ki so jih ustanovile država in občine (šole, LU). Njihova zakonska obveznost je deljeno financiranje teh zavodov. Zasebne organizacije za izobraževanje odraslih in zavodi so druga zgodba, ki jih nihče niti ne omenja, čeprav bi morali odigrati svojo vlogo (npr. koncesija) tam, kjer je v izobraževanju praznina. Ekonomska kriza je najbolj prizadela prav javne zavode, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih, ker je njihova dejavnost zelo odvisna od trga in samoplačništva. Poslanstvo javnih zavodov za izobraževanje odraslih je mnogokrat povsem napačno usmerjeno in razumljeno, zato gre pogosto za parcialne zasebne interese, ki jih bolj kot kakovost izobraževanja odraslih in interes ter potrebe udeležencev zanima tržno usmerjeno delovanje … To je delno tudi opravičeno, saj država in občine, ki so ustanoviteljice posameznih javnih zavodov, ne omogočajo niti njihovega minimalnega delovanja, čeprav bi to vsaj delno morale. O javnih razpisih, ki naj bi zagotavljali predvsem uresničevanje letnih načrtov in prednostnih projektov ter nalog v izobraževanju odraslih, ki jih razpiše država, raje ne bi izgubljali besed – razpisi so časovno prepozni, pogoji prijave pa večinoma namenjeni ozkemu krogu vedno istih izvajalcev, brez strategije in razvojnih projektov. Poleg tega so za delitev proračunskega denarja zadolženi sekretarji in podsekretarji, ki že leta obvladujejo posamezne »vrtičke« in …/…/.

Golob, ki vse to že leta opazuje s svoje višine, se seveda upravičeno sprašuje, zakaj denarja ne dobijo boljši in kakovostnejši, tisti z idejami in z razvojno usmerjenimi projekti, ne glede na organizacijsko obliko ali ustanoviteljstvo. Občine, še posebno večje, bi morale prevzeti svoj delež z zakonom določenega sofinanciranja. Država pa je dolžna javnim zavodom, ki opravljajo zanjo javno službo v izobraževanju odraslih, omogočati čim višjo možno raven stabilnosti, hkrati pa od njih zahtevati kakovost, visoko raven odgovornosti in profesionalnosti, seveda ob spoštovanju in upoštevanju strokovne avtonomije. Skoraj nemogoče je v naši državi zagotoviti tudi sodelovanje in participacijo vseh ministrstev pri strategiji financiranja, razvoja in načrtovanja izobraževanja odraslih, saj to že dolgo ne more biti domena samo šolskega in izobraževalnega resorja, ampak …/…/.

Naš golob se mora zaradi pomanjkanja prostora, žal, odpovedati komentarju o (ne)zasluženih honorarjih odhajajoče ministrice, kakšno naključje, da je bila zadolžena prav za šolstvo, izobraževanje, znanost in šport, za resorje, kjer so imeli v zadnjem času največje škarje za reze v financiranje, tudi izobraževanja odraslih. Moj dragi golobček, da bova lahko to razumela, bova morala sesti na najvišjo vejo in bati se je, da se nama bo od višine zvrtelo.

IDA SREBOTNIK