Vsebina časnika Šolski razgledi številka 1/2013
Če so mladi srečni, je upanje. Ta misel spremlja tokratno naslovno sliko, poimenovano Sreča. Prav namenoma smo jo izbrali zdaj, v začetku novega leta. Naj bo to leto novih priložnosti za vse nas, zlasti tudi za mlade – da bodo lahko sijočih obrazov (in mi z njimi), kot je dekle, ki nas pozdravlja s tako radostnim nasmehom. V našem uredništvu smo še posebno ponosni, saj jo je ustvaril Tomaž Gržinič, ki že dolga leta tehnično ureja tudi naše in vaše Šolske razglede. Likovni svet, torej svet barv in podob, prepreden s preštevilnimi skrivnostmi, ki jih postopno in vztrajno odkriva, je že dolgo njegova ljubezen; skrbno jo neguje in poglablja. Še bo priložnost, da boste spoznali njegovo ustvarjanje. Tokrat objavljamo njegovo nasmejano dekle le za pokušino, sicer pa je ta slika del posebne razstave, posebne zgodbe, in sicer z naslovom Izrazi svoje upanje. To je potujoča globalna razstava, ki smo si jo lani lahko ogledali tudi v Sloveniji – spodbudil jo je nizozemski umetnik Martin Voorbij, ki tudi vodi to obsežno gibanje. Prva slika je bila uvrščena v to svojevrstno potujočo svetovno razstavo že leta 2003, do zdaj pa je v zbirko prispevalo svoj košček upanja že več kot 660 umetnikov! Na ogled je bila že po različnih deželah, potovala pa bo tako dolgo, dokler ne bo obiskala vseh zemeljskih celin – to bo najbrž po letu 2015.Letošnji začetek je torej prepreden z upanjem – tudi v naših in vaših Šolskih razgledih. Prepustimo se umetnikom, katerih stvaritve objavljamo. Občudujmo, kako so izrazili svoje, naše upanje.
iGeneracija
Uvodnik
Prav te dni (10. januarja) so dijaki treh ljubljanskih gimnazij izdali glasilo Novi dijak. Namen istoimenskega projekta je »združevanje kreativne in razmišljujoče mladine«, njihova glavna dejavnost pa izdajanje omenjenega glasila. Članek o iGeneraciji – le eden od 20, zbranih v prvi številki – je napisal dijak Gimnazije Poljane Jaka Gerčar (tudi eden od urednikov glasila, ob njem sta to še Matjaž Jamnik z Gimnazije Vič in David Sotošek z Gimnazije Bežigrad), nekoliko skrajšanega objavljamo kot tokratni uvodnik. Za spodbudo mladim fantom in dekletom!
»Klik za več!«
Ali je stroka res razdeljena?
Kolumna
Sredi lanskega decembra je bilo na seji Državnega zbora ministru za izobraževanje postavljeno poslansko vprašanje, ali so pri nameravanih spremembah v vrtcih glede standardov in normativov upoštevali tudi mnenja pedagogov, sociologov, pediatrov, psihologov. Vprašanje je, seveda, predpostavljalo splošno znano dejstvo, da je kar nekaj strokovnjakov iz omenjenih ved nasprotovalo tem spremembam. Zato je vprašanje mogoče razumeti tudi kot implicitno kritiko ministrstva, češ da pri svoji odločitvi za vpeljavo teh sprememb ni upoštevalo mnenja strokovnjakov. Ministrov odgovor je bil, da je stroka glede napovedanih sprememb razdeljena … Razmišlja Zdenko Kodelja.
»Klik za več!«
Šola na trgu
Kapitalistična ideologija v šoli
Že v eni od prejšnjih ŠR smo obravnavali Adama Smitha in njegove argumente, zakaj bi morali organizacijo vzgoje in izobraževanja v veliki meri prepustiti trgu. Prebrali smo lahko, da so Smithovi argumenti utilitaristični, kar pomeni, da bi morali svoje ukrepe usmerjati glede na pričakovano največje dobro za družbo in da je Smith zavračal javno subvencioniranje šol, ker proizvaja lenobne in pasivne učitelje, to pa je z vidika družbe slabo. Zdravilo je videl v vzpostavljanju šolskega trga, ki bi učitelje prisilil v tekmovanje in kakovostno delo. Temu stališču smo se uprli. Izkušnje namreč kažejo, da obstajajo področja, in šolsko je takšno, na katerih trg povzroči več škode kot koristi, hkrati pa smo opozorili, da imamo opravka s pogledom, ki ga delijo tudi naši sodobni reformatorji šole – tako na ravni Evropske unije, OECD-ja in na ravni naše države. Andrej Adam nadaljuje svoje razmišljanje v teh ŠR, med drugim piše: Vsi, ki smo v preteklosti z intuitivnim nelagodjem spremljali govorjenje o kompetencah, vseživljenjskem učenju, učenju učenja, človeških virih, nivojskem pouku, fleksibilnosti, merjenju delovnega časa učiteljev itd. se preprosto nismo zavedali, da za vsemi temi pojmi stoji prav teorija o človeškem kapitalu ... Več v ŠR!
Do zaupanja in zavedanja
Kako ustvarjati dobre odnose in povezovalno okolje
Učitelji želimo (tako kot starši) svojim otrokom dobro, zato si želimo, da znajo. V tej skrbi, da bi znali, verjamemo, da je naša dolžnost pripraviti jih do tega, da naredijo naloge, se naučijo. Kajti mi vemo, da je to zanje dobro, saj bodo vse to v življenju potrebovali (to vemo iz izkušenj, ki jih otroci pač še nimajo). Učenci se temu pogosto upirajo, ker si želijo svobodo, moč, zabavo. Učitelji včasih vzamemo to njihovo vedenje kot osebne žalitve, kot da nas ne želijo upoštevati, poslušati. Zaradi tega smo užaljeni, čeprav je tako njihovo vedenje precej naravno. Samo svoje potrebe so zadovoljevali; tako kot mi, ki z užaljenostjo kažemo na nezadovoljeno potrebo po moči, sprejemanju – pripadnosti. V prizadevanju, da bi nas otroci upoštevali, iščemo, kaj bomo ukrenili. Izkušnje (prinašamo jih s seboj z osebnimi izkušnjami, zgledi) so nas mogoče naučile, da uporabimo »grožnje« z ocenami, znakci, raznimi zaznamki, pokličemo starše, izrečemo vzgojni ukrep. Kolegom potožimo o »uničenih« urah in »groznih« učencih, ki nikogar ne spoštujejo, nimajo delovnih navad in odnosa do znanja. Verjetno se vsi strinjamo, da smo želeli otroku le dobro in nam ni uspelo doseči, da bi storili nekaj, kar bi bilo dobro zanj. Želimo, da spremeni vedenje, da se začne učiti, delati. A žal ob tem uporabljamo razdiralne navade, ki krhajo odnose. To so kritiziranje, nerganje, grožnje, obtoževanje, kaznovanje, podkupovanje. Kaj je rešitev iz tega začaranega kroga in »vojne« z učenci, v katero smo se zapletli? Sama sem rešitve našla v tem, da sem spremenila svoja prepričanja, in sicer na podlagi izkušenjskega učenja v podporni skupini in superviziji ter z odličnim zgledom ravnateljičinega vodenja … Mateja Peršolja. Več v ŠR!
Osvetlimo delo vzgojiteljic
Ne »menjujejo le plenic«
»Kaj bi rade? Saj samo menjajo plenice!« Takšne in podobne izjave se, žal, še vedno pojavljajo. Marsikdo misli, da vzgojiteljica v skupinah od prvega do tretjega leta skrbi le za varnost, higieno, spanje in hranjenje otrok. Če bi bilo tako, ne bi potrebovali visoko izobraženih vzgojiteljic. Zakaj so te torej nujno potrebne v predšolskem obdobju, tako v prvem kot tudi v drugem starostnem obdobju? Zakaj niso dovolj le strokovne delavke s srednješolsko izobrazbo, kot se predvideva v predlogih o spremembah Zakona o vrtcih? Zakaj ni izvedljivo, da bi ena vzgojiteljica kakovostno vodila dva oddelka otrok? Zakaj bi bilo vzgojiteljicam nesmiselno povečevati obseg neposrednega dela z otroki (z zdajšnjih 30 ur na 32,5) in pomočnicam vzgojiteljic (z zdajšnjih 35 ur na 36)? Vse to odkriva Anita Brčaninović.
»Klik za več!«
Sledimo gosem
O uravnoteženosti političnega vrha, njegovi modrosti in dolžnosti
Zadnji lanski mesec se je začel drugače kot pred leti ali celo desetletji. Tokrat burno, na cesti, preveliko nezadovoljstvo je prekipelo in izbilo sodu dno. Ljudje nismo neumni. Zaradi zaupanja vodečim pa dolgo zdržimo in čakamo, zavedajoč se, da je treba za uspeh tudi kaj vložiti in počakati na sadove. Čakanje je že postalo predolgo, obljubljena Švica je splavala po vodi. Saj nihče slednjega ni vzel dobesedno, mislili smo le na dostojno življenje. Kje najti izhod iz tega? Učimo se od gosi, meni Darinka Suljević in mi z njo. Zakaj?
»Klik za več!«
Možgani – vzgoja in učenje
Naš pogovor
»V Romunijo sem odšla v sklopu študentske izmenjave. Merila sem elektrofiziološke vizualne potenciale. Če poenostavim – nastavljala sem hertze, bilo je veliko žic in zelo malo pristnega stika z bolniki. Nato pa me je prijateljica peljala v sirotišnico in tam se je v meni nekaj premaknilo.« Tako je začela pripoved zdravnica, specialistka pediatrije in doktorska študentka nevropediatrije, Tina Bregant, ko smo jo vprašali, zakaj jo prav to področje tako privlači. Sirotišnico je namreč obiskala kmalu po padcu Ceausescujevega režima. Za otroke so sicer za silo skrbeli, bili so kolikor toliko suhi in nahranjeni, ležali so v kovinskih posteljicah, pokriti s skromnimi odejami. A niso imeli ljubeče osebe, ki bi bila stalno z njimi, se z njimi igrala, jim dajala toplino, kakršno bi dobili od staršev. Posledice tega so bile hude, saj so bili otroci mikrokranični. Imeli so torej majhno glavo in možgane, ki se niso razvili tako, kot bi se glede na vrojene možnosti lahko. Tudi po tem, ko je mednarodna skupnost zvedela za romunske sirotišnice in so otroke namestili v dobre družine predvsem v Veliki Britaniji, so otroci ostali mikrokranični. Ko je to videla, je prvič dojela, kako pomembna in neprecenljiva je v otrokovem življenju ljubeča odrasla oseba, torej močan čustven in družbeni stik z njo. Tedaj se je odločila svojo pozornost nameniti – možganom. Mojca Zupan se je s strokovnjakinjo pogovarjala o razvoju možganov, a tudi o mnogih vzgojnih vprašanjih, povezanih s tem procesom. Več v ŠR!
Sožitje tujega in domačega
Varšava
Ljudje smo po svojem značaju zelo radovedni, kljub temu pa si marsikdaj ne privoščimo koraka v neznano. Prav tega sem si drznila storiti, ko sem se s kovčkom v rokah odpravila živet in ustvarjat v Varšavo, od koder vam pošiljam pozdrav. Kot zavzeta učiteljica slovenščine sem se s svojimi učenci zelo dobro razumela, saj nam je obojim bilo pomembno poslušanje. Znali smo drug drugemu prisluhniti (seveda se vedno najdejo izjeme), zaradi česar so se med nami razvili pristni medsebojni odnosi, vzgojno-izobraževalno delo pa je potekalo v prijetnem ustvarjalnem ozračju. Zaradi tovrstnih okoliščin je bilo ponudbo za odhod v tujino seveda težko sprejeti, a vendar sem ji rekla – da, saj človek na dveh stolih hkrati pač ne more sedeti. - Tako piše Manja Žugman Širnik, ki se nam bo redno javljala iz poljske prestolnice in nam pričarala tamkajšnji utrip. Upamo, da se tako kot mi veselite njenih prispevkov. Tokrat je pred nami prvi …Več v ŠR!
Kaj smo še pripravili za vas
Na pobudo sociologinje kulture se je oblikovala skupina Seminar in sodelujoči zatrjujejo, da jim ni vseeno. Udeležili smo se tudi nedavnih protestnih predavanj – Pozor, znanje ne cesti! Ugotavljamo, da konca sveta pri nas ne potrebujemo, saj vse v tej smeri opravi že politika. Ob predlogu o ukinjanju oddelkov na nekaterih gimnazijah pišemo o nesprejemljivem sklicevanju na Belo knjigo, list iz dnevnika nam tokrat približa predpraznično ozračje z mariborskega Ludvika, v minianketi iščemo manj prijetne trenutke preteklega leta (a našim sogovornikom misli uhajajo k lepšim), razmišljamo o diskriminaciji filozofije v srednješolskem izobraževanju. Skrbimo za naš planet in merimo ogljični odtis. Naš kolumnist piše o blokirani družbi, vendar trdi, da je vseeno mogoče uspeti. Na vprašanje, kaj storiti z begavčki, odgovarja strokovnjakinja v priljubljeni rubriki. Objavljamo prvo od »spominčic«, črtic upokojene učiteljice, prepletamo predmete, objavljamo vaša mnenja o delovni uspešnosti, pišemo o dobrodelnih študentih … Predstavljamo gospo, ki se je skoraj pri osemdesetih spoprijela z računalnikom in napisala svoj roman, nadaljujemo s temo, kako se učiti matematiko. Nismo pozabili na športni pogled, tudi ne na čečkalčke in druge stalne rubrike, za konec pa še nasmejani Filip, ki sta mu smeh in veselje bila položena že v zibko – a ne od štorklje …
Ne prezrite!
Ustvarjamo obnovljivo prihodnost in vpeljujemo rubriko o obnovljivih virih in učinkoviti rabi energije.
