Razrednik - od peresa do bankomata

Šolska dokumentacija

Za trenutek naj odloži pisalo naš razrednik. Vsi ga lepo pozdravljamo z željo, da mu ne bi bilo več treba zapravljati dragocenega časa za ročno izpolnjevanje šolske dokumentacije. V upanju, da bo našemu razredniku v tem oziru kmalu odleglo, mu namenjamo naslednjo melodijo ... Vsi njegovi. Ne vem, če so še v modi radijske čestitke in pozdravi tako, kot so to bili nekoč, a prispodobo sem uporabil za uvod v pisanje, s katerim želim opozoriti na zastarelo urejanje šolske dokumentacije.

Sodelavci so mi že velikokrat dejali, da imam lep rokopis. Tako menijo zlasti tisti, ki poučujejo v mojem oddelku in lahko vidijo redovalnico in dnevnik. S hvaležnostjo se spominjam svojih osnovnošolskih učiteljev, ki so nas urili v lepem pisanju. Takrat še nismo poznali računalnika.

Zdaj smo v tretjem tisočletju. S stropa učilnic visijo LCD projektorji, na voljo so računalniki in druga tehnologija. Kljub vsemu ostaja lepopis zame vrednota, a to še ne pomeni, da sem pripravljen ročno prepisovati, denimo, evropsko ustavo!

Urejanje šolske dokumentacije je dolžnost vsakega razrednika. V praksi to pomeni, da razrednik prepisuje že shranjene podatke iz računalnika na navaden papir (v dnevnik, redovalnico, osebne liste ...). Rad sem razrednik, a sem tako bolj podoben srednjeveškemu samostanskemu menihu, ki v tihoti svoje celice z gosjim peresom v roki prepisuje knjige. Mislim, da je že skrajni čas za korenite spremembe v vodenju šolske dokumentacije, katere oblika se praktično ni spremenila iz časa nekdanje Jugoslavije. Zato predlagam, da sedanji dnevnik in redovalnico združimo v oddelčno mapo, v katero bi razrednik vlagal že natisnjene liste z različnimi podatki. Prilagoditi je treba tudi obliko osebnih listov. Zdajšnji so preširoki in predebeli, da bi jih vstavljali v tiskalnik.

Ročno prepisovanje podatkov se je že umaknilo iz zdravniških ambulant, sodišč, občin in upravnih enot. Upam, da smo si edini, da se dober razrednik kali in oblikuje pri delu z dijaki in s starši in ne za pisalno mizo.

Sodobna tehnologija pa me ne prepriča, ko gre za elektronsko redovalnico. Doživljam jo kot svojevrsten šolski bankomat za brezosebno poslovanje staršev s šolo. Nedvomno zelo udobno, a pedagoško pomanjkljivo preverjanje šolskih ocen, saj šola ni banka in redovalnica ne transakcijski račun. Ker pa ocene niso edino merilo otrokovega napredovanja v šoli, menim, da je osebni stik med starši in šolo nujen. Slovenija ni Avstralija, kjer nekateri živijo več tisoč kilometrov od šol, zato so že leta 1925 vpeljali radioservis za izobraževanje in medicinsko pomoč. V Sloveniji obiskovanje govorilnih ur in roditeljskih sestankov doslej, žal, ni bilo obvezno, bi pa moralo postati, če nočemo še naprej trpeti vzgojne škode. Na šolah smo dobro prilagojeni delovnemu času staršev, saj imamo tako dopoldanske govorilne ure kot tudi popoldanske.

Na različnih izobraževanjih za razrednike so nam povedali, da je pomembno, da starše čim bolj prijazno vabimo v šolo. Nekateri predavatelji so predlagali celo čajanke s piškoti, piknike ... Tudi sam sem prijazen, a enačiti govorilne ure in roditeljske sestanke z družabnim dogodkom se mi ne zdi najbolj posrečeno.

Tako kot smo vsi dolžni redno plačevati davke, če hočemo, da država normalno deluje, tako bi tudi mesečno obiskovanje govorilnih ur oz. roditeljskih sestankov moralo postati obvezno, če hočemo, da toliko poudarjen »trikotnik« šola-dijaki-starši nemoteno deluje.

Starše, ki ne prihajajo na govorilne ure, četudi bi lahko, zdaj o vsem obveščamo razredniki tako, da jim telefoniramo in pišemo. O učinku takšnega ravnanja priča izjava matere, ki je razredniku povedala takole: » Kako čudovito, da nas o vsem sproti obveščate! Tako nam sploh ni več treba prihajati v šolo ...«

Naj takšno izjavo staršev razumem kot poklon ali naj me skrbi, kam plovemo? ...