Provokatorji

Še teden dni po božično-novoletnih praznikih so bili devetošolci mlahavi, nezainteresirani, nekatere je oplazila nenavadna apatija, zaradi katere so prenehale miselne funkcije in tudi želja po tekmovanju je izpuhtela, kdo ve, kam. Bilo je kot v mavzoleju: jaz vneto govorim, skupina pa mrtvoudno zeha. Tako ne gre!

»Vstanite, prosim,« sem rekla odločno na začetku 67. ure slovenščine. Čudno brezosebno so se spogledovali, vstajali pa tako nemarno, kot če bi bili brez vseh življenjskih sokov v telesih.

»Iztegnite roke predse in močno migajte s prsti,« sem jim naročila. Tudi sama sem storila tako. Vsesplošno hihitanje. Migali smo s prsti, nato krožili z rokami, da se razmigajo ramenske mišice. Sledili so počepi, potem še vrtenje glave, nato smo hitro naštevali besede po črkah abecede, da premaknemo jezike iz mrtvega teka, na koncu smo pa »obešali perilo«, se iztegovali proti stropu učilnice in tako se je splošno ozračje nekoliko nagnilo v pozitivnejše počutje.

»Nova finta, da nas pridobite,« se je smejal Andrej. Bistra buča, a lenuh, da mu je težko kdo kos. Ana je cinično navrgla: »Škoda časa, ki je tako zelo dragocen, kot vselej poudarjate.«

»Za nalogo, ki jo moramo danes opraviti, boste morali biti močni,« sem rekla, preslišala še nekaj neumestnih komentarjev, potem pa smo lahko začeli.

»Rekli ste, da boste začeli po novem letu spraševati o Cankarju, moderni in priredjih,« se je spomnila Eva. »Moramo zaradi tega biti močni?«

»Ne, zborno bomo recitirali in želim, da ste maksimalno skoncentrirani, ustrezno zbrani in glasni,« sem pojasnila. Pa smo se lotili dela. Župančičeva Žebljarska jih ni posebno pritegnila, saj sodobna mladina noče slišati o delu, o težkem delu, enoličnem vsakdanjiku, trpljenju, revščini. Zanje je življenje še vedno bleščeč privid ugodja, ležernosti, brezskrbnega bivanja na bolj ali manj rožnatem oblaku.

»Če bi moral 14 ur na dan delati, raje crknem,« je zinil Peter, ki ne dela niti uro na dan, povrh vsega ima še dodatno strokovno pomoč, čeprav se mi zdi, da bi mu pri odpravljanju lenobe in nezainteresiranosti za šolo bolj koristila trda roka staršev in zoper prostaško vedenje do učiteljev in sošolcev tu in tam kakšna pedagoška klofuta.

»Kaj pa misliš, da boš sedel v pisarni in igral igrice na računalniku?« mu je odbrusila Tina. »S takšnimi ocenami in odnosom do dela te niti pri komunali ne sprejmejo.«

»Ma daj, afna, ugasni se,« je vzrojil in že skočil, da ji izkaže svojo moč, a sta ga Andrej in Edi zgrabila za roke in pritisnila nazaj na sedež.

Ko se sproži plaz neprimernih komentarjev, ga je kar težko ustaviti.

»Poskusimo zdaj z recitacijo. Postavimo se pred tablo … višji zadaj, dekleta spredaj,« sem rekla. Premaknili so se. Z berili v rokah smo potem dobrih petnajst minut vneto recitirali: refren zborno, preostale verze pa posamezni bralci. Pred koncem ure je šlo že kar solidno gladko, uspelo nam je ponazoriti ritem udarcev kladiv in zagrenjenost izčrpanega kovača, ki iz dneva v dan čuti, kako uničuje svoje telo in duha. Brezizhodnost!

»Ne maram takšnih pesmi,« je med pospravljanjem potrebščin v torbo komentirala Beti. »Življenje si moraš urediti tako, da ne bo prenaporno. In … saj ne živimo le zato, da bi delali, delali, delali …«

»Nekoč ni bilo veliko možnosti izbire,« ji pojasnjuje Andrej. »Takšne, kot ste ti in Eva in Tina, bi bile v tedanjem svetu uporabne le za delo na njivi in da vsako leto rodijo po enega smrkavca!«

»Kaj bi rad, pritlikavec?« ga je nadrla sošolka. »Ti bi bil pa dober – morda – za pastirja. Zobotrebec, slamica, pritlikavček … kje bi lahko dvignil kakšno kladivo!«

Tako poteka medsebojna komunikacija te dni. Tisti primitivnejši posolijo svoje psovke še s sočnimi kletvicami v materinščini ali angleščini in vsem se zdi takšno izražanje normalno. Nihče se več kaj dosti ne zgraža nad tem. Žal tudi učitelji ne.

Na decembrski pogovorni uri mi je mama šibke učenke, ki se je komaj »prišlepala« do devetega razreda, ker osnovno šolo pač morajo vsi uspešno končati, dejala: »Krivični ste do moje Stejsi. Na piki jo imate!«

»Zakaj tako mislite?«

»Same dvojke dobiva, pa vedno reče, da ima rada slovenščino,« je s čudno kislim glasom pojasnila. »Saj veste, da bi se rada vpisala v vzgojiteljsko. Pa kako bo – z dvojko iz slovenščine!«

Takšne izjave te res vržejo iz tira. Nehote sem globoko zavzdihnila.

»Poglejte, ne morem oceniti njene ljubezni, kot pravite, do predmeta. Ne opravi osnovnih nalog: domačih sploh ne, ne bere, snov se nauči po liniji najmanjšega odpora, samo tisto, kar se njej zdi zanimivo. Tukaj imam še njen novembrski pisni preskus, ker se ji ni zdelo vredno, da bi ga nesla domov …,« Iz predala potegnem dekličino nalogo, saj sem vedela, da bo mati prišla na pogovorno uro. Preletiva naloge, pojasnim ji, kje je dekle pogrešilo, od dvanajstih nalog dve celo »preskočilo« in sta ostali nerešeni – a zdi se mi, da sem naletela na povsem gluha ušesa. Nekako ne dojame, da je znanje njene hčere res zelo pomanjkljivo. Težko je delati s starši, katerih pričakovanja so tako oddaljena od realnosti kot Saturn od Zemlje.

»Vseeno mislim, da bi lahko imela slovenščino vsaj tri,« mi zabrusi mama in pri tem obtičiva. Poudarim, da bo imela Stejsi do konca šolskega leta še veliko priložnosti, da se dokaže in z boljšim znanjem podkrepi svojo ljubezen do slovenščine, a ne zaleže. Gospa odpeketa z globoko užaljenim pogledom in brez pozdrava.

***

Obljuba je obljuba – treba se je je držati. Ker sem devetošolcem obljubila, da sledi spraševanje učne snovi, sem naslednjo uro poklicala Ano, ki je bila v prvem krogu meseca oktobra prva izprašana. Okamnela je in zlezla vase kot ovenela bilka.

»Zakaj spet jaz?« je užaljeno cvilila.

»V prvem krogu si bila prva. Torej najdlje nisi bila ocenjena,« povem in potrpežljivo čakam, da se privleče do table. Toda Ana nima namena priti k tabli.

»Dvigni že to svojo veliko rit!« jo provocira Peter. Reži se kot pečen maček, kajti občutek, da ni ogrožen, mu vliva negativno ustvarjalno energijo. Čeprav ga opomnim, ne zaleže kaj prida.

»To počne tudi pri fiziki in zemljepisu,« pojasni Eva.

»To počnete tudi drugi, sem slišala,« trdo povem. Res so že decembra začeli prakticirati novo finto, da samovoljno zapustijo pouk, kadar jim grozi spraševanje.

Ana nenadoma sunkovito vstane in začne trpati svoje reči v nahrbtnik … Več v ŠR!