Ne za zmago, za prihodnost gre

Klic po spremembi

Velik je bil (in je še) odziv medijev in javnosti na predajo Razglasa za odlično javno šolo in Zahtev civilne iniciative Kakšno šolo hočemo pod vodstvom dr. Mance Košir ministru za šolstvo in šport dr. Igorju Lukšiču konec oktobra lani. To dejstvo pravzaprav ne čudi. Šola (še posebno javna osnovna) je polje interesa številnih skupin, posameznikov in institucij. Vsi smo namreč tako ali drugače povezani z njo. Seveda je razlika med tistimi, ki so s šolo povezani posredno, in tistimi, ki smo z njo povezani neposredno. Javna tribuna in delavnice po načelu svetovne kavarne so pokazale natančno to: več kot dvesto takrat navzočih strokovnjakov, učiteljev, ravnateljev in staršev ter poznejših odzivov na spletni strani Centra za duhovno kulturo je jasno pokazalo, da se glasu neposredno vpletenih ne sliši. 

Zato je nastal Razglas, ki je vizija odlične šole, ki bi predstavljala trdne temelje za kakovostno delo vseh in vsakogar. Še predobro se namreč zavedamo, da šola raste in uspeva z učitelji in le zadovoljen učitelj je dober. Veliko naših hotenj se dotika tako izobraževanja prihodnjih učiteljev kot njihovega družbenega statusa, tako mentorstva kot nadaljnjega izobraževanja in spopolnjevanja. Vsekakor pa nam je jasno, da lahko dober učitelj postane tisti, ki ima pozitivne identifikacijske vzorce v svojem procesu izobraževanja, zato zahteva po prenovi ali osvežitvi pedagoških programov ni le medklic, temveč premišljena in z izkušnjami utemeljena zahteva.

Opozarjanje ne zaleže dosti

»Prebujeni« – kakor nas imenujejo v Šolskih razgledih (št. 17, 6. 11. 2009), čeprav, mimogrede, nismo nikoli spali – želimo k uresničevanju vizije o odlični šoli tudi dejavno pripomoči, saj premoremo različne kompetence. Predobro se tudi zavedamo, da samo z opozarjanjem na nepravilnosti in pomanjkljivosti še ni napredka. Zato smo med Zahteve umestili tudi tisto po vključitvi predstavnikov Odbora za odlično javno šolo v skupino za pripravo nove bele knjige. Pri predaji je tudi minister javno pritrdil naši pobudi: »Prav je, da strokovnjaki in civilna družba skupaj ocenimo, kaj je prinesla zadnja šolska prenova, kaj se je v šolstvu dogajalo zadnjih 18 let in kako naprej.« Dodal je še, da je manifest dobra dopolnitev prizadevanj in da ga je mogoče umestiti tako v politiko kot zakonodajo.

Človek bi pomislil, da smo zmagali. A saj tu ne gre za zmago, gre le za tisto, za kar bi si morali prizadevati vsi – za našo prihodnost. Saj vendar vsi vidimo, kam so nas privedle »nepremišljene«, enostranske spremembe: učitelji že zelo dolgo opozarjajo, strokovnjaki pa v zadnjem času, da so zamisli o prijazni šoli naredile več škode kot koristi. Seveda izraz prijazna v tem kontekstu enačim s splošno razumljenim pojmom permisivna šola, ki deluje po meri patoloških narcisov, katerim je njihovo ugodje edino in ključno merilo. Tudi zato iskanje »prave mere in sredine« ne sme biti zgolj v presoji strokovnjakov – teoretikov, nujen je konsenz vsaj še s strokovnjaki – praktiki, še najbolje pa kar s celotno zainteresirano javnostjo. Tako kot vsi priznavajo, da spremembe zaživijo z učitelji, tako vsi učitelji zatrjujejo, da le te zaživijo v sodelovanju s starši.

Ne le znanje, tudi osebnost

Nedvomno je zato pomembno kakovostno izobraziti učitelje, pri čemer pa se ne omejujemo le na strokovno znanje, temveč je tudi pomembno, da je učitelj ljubeča, sočutna, svobodna in samostojna osebnost z razvito čustveno, socialno in duhovno inteligenco. Sprejemni izpiti za vpis na fakultete, ki izobražujejo prihodnje učitelje, ki jih zahtevamo, tako niso le naključna zamisel, temveč zelo premišljena zahteva. Ambiciozna vizija učitelja 21. stoletja, ki jo je zapisala National Commission on Education in England, med drugim navaja, da je učitelj avtoriteta in spodbujevalec znanja, zamisli, spretnosti, razumevanja in vrednot, ki naj bi jih učenci pridobili; strokovnjak za učinkovito učenje, poznavalec metod poučevanja, ki jih je sposoben inteligentno uporabljati ob uporabi primernih stilov organizacije in vodenja ter ob upoštevanju razmer in možnosti; sposoben kritično razmišljati o izobraževalnih programih in ciljih; pripravljen spodbujati in motivirati vsakega učenca, ocenjevati napredek in izobraževalne potrebe v najširšem smislu. In še in še …

Kaj pa ravnatelji?

In za vse to hočemo tudi najboljše ravnatelje. Šola ni pridobitna organizacija in zato menedžersko vodenje ni potrebno – ne bi smelo biti potrebno. Nujno pa je pedagoško vodenje in tega tudi zahtevamo. Ravnateljeva vloga je vzpostaviti jasna merila delovanja, med katerimi zavzemajo pomembno vlogo strokovna usposobljenost, ljubezen do otrok, smisel za humor, dober zgled, čvrsta načela, sposobnost timskega dela, predanost skupni filozofiji šole, dobre komunikacijske sposobnosti, inteligentnost in domišljija. Vsa bremena so lažja, vse ideje uresničljive, če na šoli vlada dobro ozračje. To je eden najkompleksnejših in najpomembnejših dejavnikov, ki daje šoli identiteto, je psihološka značilnost šole in vpliva na obnašanje učiteljev in učencev. Šolsko ozračje naj bi postalo povsod takšno, da bi se udeleženci počutili cenjene in sposobne pripomoči k udejanjanju vizije šole. Ravnatelj je zato predvsem usmerjevalec produktivnih in zadovoljnih medsebojnih odnosov tudi tako, da omogoči učitelju samostojnost, avtonomijo, predvsem pa mora zaupati njegovi strokovnosti.

Vse le ni v naših rokah

Verjetno je zdaj že jasno, da brez sodelovanja vseh vpletenih ne bo šlo. Utegne se zgoditi, kot se je že premnogokrat, da bodo zelo lepe misli ostale le črka na papirju, ker jih ključni posamezniki ne bodo ponotranjili. Ponotranjili jih pa ne bodo, ker v procesu njihovega nastajanja niso dejavno sodelovali … Več v ŠR!