Hvala vam, knjige
… da tako izpolnjujete moje življenje
/…/ Sama si preprosto ne morem predstavljati življenja brez knjig in branja. Priznam, posegam tudi po e-knjižnih izdajah, vendar to ni tisto pristno branje z vonjem po knjigi, ki je tako omamen, najsibo knjiga stara ali pravkar natisnjena.
/…/ Najraje sem poslušala, ko mi je dedek pripovedoval zgodbo o povodnem možu, ki je ponoči, ko ga ni nihče videl, na volih nekega kmeta prenašal vodo iz jezera na Uršlji Gori v novo jezero na Pohorju. In tako so, po legendi, nastala Lovrenška jezera.
Nato sem se s pomočjo svoje starejše sestre (na)učila velikih in malih tiskanih črk ob prebiranju osmrtnic v dnevnem časopisju.
In potem so v moje življenje začele vstopati knjige. Ne spomnim se, katera je bila prva, ki sem jo čisto sama prebrala, vem le to, da ni bila zadnja. Vsak dan so prihajale nove in nove, vedno debelejše, vsebinsko zahtevnejše in dalj časa trajajoče, a mene nič več ni odvrnilo od branja. Vsak prosti trenutek dneva sem izkoristila za branje. Knjige so me popolnoma zasvojile. In vse od takrat mi še ni bilo dolgčas. Še danes uživam, kadar sem lahko sama s knjigami.
V času osnovne šole so nas učiteljice in knjižničarke spodbujale k branju za Bralno značko. To je bilo vedno znova prijetno doživetje. Srečevali smo se s pisatelji, kar nam je takrat veliko pomenilo. Pred takimi srečanji smo najprej doma vsak zase prebrali knjigo, se nato o njej pogovorili v razredu, v knjižnici pa so potekale debate o avtorju in njegovih drugih delih, seveda pa smo se trudili, da bi bilo srečanje z avtorjem nepozabno tudi zanj. Pripravili smo vprašanja, ki smo mu jih nameravali postaviti, napisali kratke misli o prebrani knjigi, izdelovali plakate … /…/
Srednja šola je bila zame na področju branja pravo mrtvilo, saj ni bilo prave motivacije od profesorice za slovenščino, prav tako ni bilo tekmovanja za Bralno značko (pošteno povedano, tudi vedela nisem zanj!), sem pa vseeno veliko brala, a se o prebranem nisem mogla z nikomer pogovarjati, saj so se že začeli kazati časi sodobne tehnologije.
Ljubezen do branja me je prinesla tudi na Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Nič groznega se mi ni zdelo, ko smo že na prvih predavanjih prejeli neskončno dolg seznam domačega branja, se pa spomnim neskončnega vzdihovanja nekaterih brucev v smislu »Kaj si ta profesor sploh predstavlja? Misli, da obstaja v 1. letniku samo ta izpit?« Morda sem ena redkih študentov, ki so prebrali prav vse (zahtevane) knjige in še kakšno več (tako za dušo), a mi ni žal in tega nisem jemala kot nujnost, temveč kot užitek.
Zdaj se spet vračam med slikanice in pravljice, saj jih vsak večer prebiram svojemu sinu. Včasih mu zgodbe pripovedujem, tudi take, ki si jih skupaj izmisliva – jaz nato zgodbo zapišem, on pa prispeva ilustracije. O knjigah se tudi veliko pogovarjava – tudi zanj so, kljub sodobni tehnologiji, postale stalnica, a ne zato, ker so všeč meni, pač pa ker so všeč njemu. Knjige burijo domišljijo in bogatijo besedni zaklad. So temelj za moje pisanje. Mogoče kdaj svet ugleda tudi katera mojih knjig. /…/ Hvala vam, knjige, da tako izpolnjujete moje življenje!
DITKA KOBOL, prof. slovenščine in zgodovine
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 18, stran 4, ki so izšli 17. novembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
