Filozofija za otroke, filozofija za vse

Za vzgojo svobodnih duhov še ni prepozno

Dandanes navzkrižje mnenj, soočenje v razpravi največkrat konča v ohlapni spravljivosti. Vsakdo ima pač svoje mnenje. Do njega ima pravico. In sploh – zakaj ne bi pustili ljudem ravnati se, kakor menijo? Včasih je takšna strpnost dobra, toda ali vedno? Vzemimo, da bi nekdo začel v javno šolo poleg Darwinove teorije evolucije uvajati še kreacionizem ali kakšno preživeto teorijo s področja fizike. Bi bili naravoslovci zadovoljni? Seveda, taisti naravoslovci pogosto nimajo nikakršnih težav z vpeljevanjem podjetništva v javno šolo, čeprav so argumenti zoper to vsaj tako močni, kot je bila teorija evolucije v primerjavi s kreacionizmom v Darwinovem času.

Trdimo, da ni vsako stališče enako dobro, še več, učitelji v javni šoli, naj že mislijo kar koli, bi se morali tega zavedati. Mnenja, v katera so prepričani in zlasti tista, ki se nanašajo na šolsko delo, bi morali premisliti, preudariti, preveriti, prevprašati. Ne le, da se je na sploh razumneje in bolje držati raziskanih stališč (ter se po njih ravnati); ko gre za učitelje, je to dolžnost.

Zvezda vodnica

Prve učitelje, ki so učili, kako izpolniti to dolžnost, je dala antika. Sokrat je še danes zvezda vodnica, ki nas lahko v poplavi mnenj privede do najboljšega med njimi. Prav njemu pripisujemo reklo, da neraziskanega življenja ni vredno živeti. Hkrati mu pripisujemo metodo za raziskovanje stališč in življenja; orodje, ki bi moralo biti domače slehernemu učitelju. Žal ni tako. V šolskem prostoru že več kot sto let govorimo o prenavljanju (nenehnem prenavljanju), kritičnem mišljenju, kompetencah, vzgoji za demokracijo, toda učitelji praviloma ne znajo uporabljati niti sokratske metode, čeprav je to nujni pogoj sleherne skrbnosti, kritičnosti in demokratičnosti.

Nedavno je pri Založbi Krtina izšla knjiga …/…/… Filozofija za otroke – zelo kratek uvod. Njena avtorja sta Barry Hymer in Roger Sutcliffe, prevedla jo je Eva Zakšek, uredil Marjan Šimenc. Knjiga – in to je njena posebnost – je v bistvu navodilo za uporabo, in sicer navodilo za uporabo sokratske metode. To ne pomeni drugega, kakor navodilo, kako vzgajati svobodno misleče člane demokratičnih družb.

Ustvariti primerne okoliščine

Prvo navodilo se nanaša na ustvarjanje pogojev za sokratsko razpravo. /…/ Kdor hoče gojiti ribe, pač mora poskrbeti za vodo, v kateri bodo plavale. Voda, v kateri je sploh mogoče raziskovati stališča in mnenja, do katerih imamo pravico, je skupnost ljudi, ki se medsebojno posluša. To še ni vse. Vseh mnenj ne bomo gojili. V knjigi Filozofija za otroke – zelo kratek uvod tako preberemo, da morajo biti učenke in učenci, ki se lotijo reševanja kakšnega vprašanja, prijazni drug do drugega, toda – in to je zelo pomembno: »Če ´si prijazen´, ali to pomeni, da se moraš strinjati s tem, kar drugi reče?«

/…/ Čeprav velja spoštovati stališča vsakogar, se »nekatera lahko izkažejo za vredna več od drugih«. Rečeno drugače: »Vse ljudi moramo spoštovati, a vse ideje niso vredne spoštovanja.«

Ustvarjanje pogojev za sokratsko razpravo tako pomeni ustvarjanje skupnosti, ki je sposobna skupaj razmišljati o danih vprašanjih. Toda cilj ni, da se na koncu razidemo vsakdo s svojim mnenjem, temveč je cilj iskanje resnice ali vsaj najboljšega mnenja. /…/

Poslušati drug drugega

Potemtakem je treba ustvariti skupnost, v kateri se bodo učenke in učenci poslušali, v kateri jih ne bo strah samostojno razmišljati in predlagati rešitev za dano vprašanje in v kateri jim tudi ne bo nemogoče sprejeti mnenj sošolk ali sošolcev, če bodo ta bolje podprta z razumnimi razlogi. Že to kaže, da ustvarjanje takšnega okolja, se pravi razumnost upoštevajočega prijaznega okolja, veliko bolje izpolnjuje cilje kritičnega mišljenja in vzgoje za demokracijo, kot večina projektov in izobraževanj, s katerimi se morajo učiteljice in učitelji otepati v zadnjem času, češ da gre za prispevek k prenovi šolstva.

Cilje sokratske metode lahko še bolje razumemo, če jih primerjamo s cilji debate, ki je precej popularna tudi v slovenskem šolskem prostoru. V knjigi Filozofija za otroke – zelo kratek uvod so razlike predstavljene takole: cilj sokratskega ali filozofskega dialoga je sodelovanje, cilj tekmovalne debate je nasprotovanje; filozofski dialog išče resnico, tekmovalna debata išče zmago; v središču filozofskega dialoga je učenje, v središču tekmovalne debate je nastop; filozofski dialog veča razumevanje, tekmovalna debata dokazuje ali utrjuje že razumljeno; filozofski dialog se spopada z raznovrstnim, tekmovalna debata išče enostavnost; filozofski dialog razkriva in kritizira predpostavke mnenj, tekmovalna debata predpostavke zagovarja kot resnične; filozofski dialog spodbuja k spremembi mišljenja, če je to razumneje, za tekmovalno debato je sprememba mnenja enaka predaji; filozofski dialog upošteva mnenja, poglede, stališča in prepričanja drugih, tekmovalna debata druge spodbija, mnenja drugih mora prikazati kot šibkejša; sklepi, do katerih pride filozofski dialog, so začasni, sklepi, do katerih pride tekmovalna debata, so dokončni. In končno, geslo, po katerem se ravna filozofski dialog, se glasi: »Nihče ni tako pameten, kot smo pametni skupaj.« Medtem ko je geslo tekmovalne debate: »Pametnejši sem kot ti.«

Skupnost, v kateri razmišljamo

Razširjanje sodelovalnega kritičnega mišljenja je tako bistvo uporabljanja sokratske metode v šoli in seveda bistvo vzgoje za življenje v demokratični družbi. Stavi na obstoj raziskovalne skupnosti, torej skupnosti, v kateri bodo učenke in učenci dejansko razmišljali (in to skupaj) o lastnih mnenjih ter podmenah, na katerih ta mnenja počivajo. /…/ Ne gre le za napredek pri uporabi spretnosti kritičnega mišljenja (logične analize, utemeljevanja, odkrivanja napak v argumentaciji ipd.), gre tudi za razvijanje in napredek drž ali odnosov do nečesa. To pomeni, da so učenke in učenci sčasoma pripravljeni »postaviti interese drugih pred lasten interes«. Drugim dajo prednost pri govorjenju, začnejo igrati porotnika med dvema vidikoma, raje se javljajo tudi za druge vloge in naloge. Hkrati »sami prevzemajo odgovornost za proces raziskovanja, tako da na primer predlagajo spodbude, vodijo različne korake, kot so zastavljanje vprašanj, glasovanje ali celo samo raziskovanje«.

Strnjeno navodilo

Filozofija za otroke – zelo kratek uvod je seveda strnjeno navodilo za uporabo sokratske metode. Je hkrati prvo navodilo za tiste učitelje, ki še verjamejo, da cilj javne šole ni primarno šolanje podjetniških in v grobi materializem potopljenih posameznikov, temveč vzgoja svobodnih duhov, ki bodo dejansko zmožni misliti svet, sebe in soodločati o življenju ter pravilih družbe, v katero so bili rojeni. Omenjena knjiga stavi, da je vzgoja svobodnih duhov še možna, da je še mogoče staliti led v očeh, zaradi katerega se vsak dan kakšen učitelj ali učiteljica preobrazi iz intelektualke oziroma intelektualca v birokratsko senco samega sebe.

ANDREJ ADAM

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 18, stran 3, ki so izšli 17. novembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?