Med Brezami
Jesen se je obula v uvelo listje. Pred našo šolo se spogledujejo breze in tekmujejo v lepoti. Še malo … Jutra pod Čemšeniško planino so megličasta, rosna, jesensko dišeča. Planina je tisto, na čemer se oko najprej ustavi, ko se že zgodaj zjutraj odpravljam navzgor v našo čemšeniško šolo. Šolo z zavidljivo tradicijo, saj je šolanje v Čemšeniku staro več kot 200 let.
Kje vse so se nekoč učili čemšeniški otroci! V župnišču, gasilskem domu, celo v gostilni in zadružnem domu … Čemšeničani so bili vedno zelo napredni, čeprav živijo visoko v hribih na pobočjih planine, ki jim je dala zavetje in na katero so z razlogom ponosni.
Leta 1962 je bila s prostovoljnim delom dokončana za tiste čase sodobna, velika in svetla šolska stavba. Osemletko je obiskovalo tudi več kot sto otrok. Šola je bila vedno tesno povezana s krajem. In še vedno je tako.
Ko se je Osnovna šola Čemšenik združila z Osnovno šolo Ivana Skvarče v Zagorju, je postala podružnica. PŠ Čemšenik ali, kot nekateri pišejo, POŠ Čemšenik. Meni je prva različica bolj všeč, pomeni pa isto. Rada imam to šolo.
Okolica šole je zelo lepo urejena. Klopi in mizice iz masivnega lesa nam je podarila Krajevna skupnost Čemšenik. Breze, lipe, rože so prava paša za oči.
In razgled, ki ga ima le malo šol, sega vse tja do Kuma, Marele, Javorja, Zasavske gore … V dolini neogibna megla in smog tketa belo preprogo, iz katere kuka le trboveljski Guliver med dimniki, ki pošilja svoje dimne signale daleč naokrog.
Vse to lahko vidimo s šolskega dvorišča ali skozi okna. Ko posije sonce, se kopamo v svetlobi in toploti, če pa dežuje ali sneži, smo kot v pravljičnem dvorcu, lepo na varnem in toplem.
Učencev je letos 28. Odkar sem začela poučevati v Čemšeniku, to pa je bilo leta 2002, je to najmanj. Mislim, da jih je bilo pred tem več, čeprav se število iz leta v leto spreminja.
Letos imamo dva kombinirana oddelka. Prvega razreda, žal, ni. Starši so se odločili, da otroke vpišejo v dolino, predvsem zaradi službe in jutranjega varstva. Mi bi ga tudi imeli, če bi imeli prvošolce. Pa saj poznate predpise. Drugi in tretji razred vodi kolegica Andreja, jaz pa četrtega in petega. Imam 18 nadebudnih glavic, nadvse živahnih in radovednih. Zelo so posebni. Kar štirje imajo odločbo o dodatni strokovni pomoči zaradi težav na posameznih področjih in to v kombiniranem oddelku delo še dodatno obremenjuje. Poleg tega imam še vsaj dva, ki izjemno uspešno in hitro napredujeta. Si lahko predstavljate, kakšno je moje delo? Ogromno priprav, saj se je treba še posebno pozorno prilagajati posameznim učencem, ostali pa se pri tem ne smejo počutiti prikrajšane ali se dolgočasiti.
Dnevi so pestri in zanimivi. Šolski zvonec se le redko oglaša. Malo nas je in vsi točno vemo, kdaj je katere ure konec. Večina učencev je vozačev in zadnjo uro moramo paziti, da pravočasno končamo. Sicer pa imamo tudi oddelek podaljšanega bivanja, v katerem učenci z učiteljicama Marjeto in Ireno po opravljenih dolžnostih preživljajo čas čim bolj ustvarjalno. Skupaj skrbijo za estetski videz šole. Učiteljica Irena Hudi zelo uspešno vodi Pevski zbor Češmin, ki je pobral že lepo število priznanj, čeprav je pevcev zelo malo.
Razen tega učenci obiskujejo še plesni tečaj in ustvarjalni krožek.
Malice in kosila dobimo iz doline, imamo pa tudi kuhinjo, ki je nekoč po šoli razpošiljala omamne dišave dobrot, ki so se pekle v pečici. Takrat je bila v kuhinji še Ana. Zdaj je sedem let na njenem mestu Veronika, ki je tudi izvrstna kuharica, vendar … predpisi so predpisi. Veliko strožji kot včasih.
Učenci imajo najraje samopostrežne malice. Prav zanimivo jih je gledati … Več v ŠR!
STANISLAVA RADUNOVIČ,
učiteljica v kombiniranem oddelku 4. in 5. razreda
Osnovna šola Ivana Skvarče, PŠ Čemšenik
