V objemu pedofila

Pretresljiva Dinina pripoved

Dina je danes odrasla ženska, prijetna in videti zadovoljna, a še zmeraj se rešuje spon in okovov pedofilije, ki se je vsrkala vanjo, ji spremenila življenje in za zmeraj oznamovala njeno vedenje. Še sreča, da ima kraljevski um, ki jo je rešil propada … Zase pravi, da je bila dolga leta po svetu hodeča maska, narejena iz trpežnega materiala. Zdaj okreva, iz dneva v dan bolj. Počasi ruva korenine zasvojenosti, ki so se razraščale okrog njenega srca, ki so glodale in mučile njeno podobo …

Dinino zgodbo je opisala Olga Dečman Dobrnjič, pisateljica in realitetna terapevtka, sicer pa magistrica znanosti, svetovalka za dijaške domove na ljubljanski območni enoti Zavoda RS za šolstvo. Dolgo časa je bila ravnateljica dijaškega doma v Trbovljah, kjer je spremljala zgodbe dijakinj, znala jih je slišati, začutiti. In kar je najpomembnejše: pomagati jim. Zaznala je tudi veliko njihovih stisk, ki jih je mojstrsko prelila v Dinino pripoved. In podobnih stisk je, če si priznamo ali ne, med nami veliko, saj je bilo, ne tako dolgo nazaj, v naključni skupini nekega šolskega okolja od 47 deklet kar 11 takih, ki so imele s to okrutnostjo, torej s spolno zlorabo, oznamovano odraščanje … Ta perverzna dejanja se dogajajo tukaj in zdaj, med nami! Pretresljiva pripoved je izšla v knjigi V objemu pedofila (Cankarjeva založba, 2008). Morda nam bo pomagala odpreti oči, nas spodbudila, da si dovolimo zaznati tisto, o čemer bi najraje molčali zdaj in zmeraj. In bi najraje – izbrisali.

Objavljamo odlomek iz knjige Olge Dečman Dobrnjič V objemu pedofila, iz poglavja Megla otroških dni.

Spomin. Sem punčka, stara kakšnih pet let. Ležim na postelji z razkrečenimi nogami. Moški hrope nad mano. Smrdi po pijači. Med moja bedra, natančneje vame, poriva svoj veliki penis. Vekam, naj preneha. Boli me. Moški pa kot da je gluh. Še naprej suva z velikim udom. V mojo vagino. Pa ne gre. Njegovo spolovilo ne more prodreti med moje drobovje. Telo pod njim, ki se ni moglo niti premakniti, je premajhno. In premlado. Ne služi še svojemu namenu. Namenu biti ženska moškemu. Nisem mogla ubežati. Jokala sem, rotila. Preklinjala. Da naj preneha. Da ne. Zahtevala svojo pravico. Nedotaknjenost. Prosila sem in preklinjala. Boga. In vse. Cel svet. Po otroško. Ali odraslo. Ne spomnim se.

Na moji desni strani, na postelji, je sedela Sara. Jokala je. Potiho. Ona je doživljala to bolečino. Velikokrat. »Pojdi v nebesa, Dina,« mi je šepetala, »pogovarjaj se z angeli, pa bo minilo.«

Nisem našla poti do nebes. Nobeni angeli niso prišli. Čutila sem le neznosno bolečino med nogami in stiskala zobe. Na moji levi, tudi na postelji, je sedel Gaj, še otrok. Nemo je opazoval. V očeh je imel solze. Bes, jeza, skrb in žalost. »Potrpi, moja ljuba Dina,« mi je šepetal. »Saj bo minilo, potrpi! Jaz ti ne morem pomagati!«

Nisem več stiskala zob. Začela sem kričati, kričati. Kričala in kričala sem. Ker je obstajala nevarnost, da bi me kdo slišal, je moški nehal suvati vame. Prevrnil se je na drugi konec postelje.

Pograbil je Saro. Zvrnil jo je na hrbet. Ji na silo razkrečil noge. Se zvalil nanjo. Vanjo začel porivati penis. Punčka. V vlogi ženske. Trpela je brez glasu. Nedoraslo telo pod težo moškega, stisnjeno v krč. Obraz brezbarven, potne srage trpljenja na njem. Solze. Same so mezele iz oči. Oči mojega spomina. Razprte, prazne, odsotne. Kot da je ni v prostoru. Povedala mi je. Kadar jo Pet posiljuje, odide drugam. V svoj svet. Pričara si angele, nebesa. Tako jo je učila mama. Pogovarja se z angeli. Pojejo ji, da ne sliši sopenja moškega nad sabo. Božajo jo, da ne čuti bolečine. Rada bi ostala tam, pa ne more. Nočejo je za vedno vzeti k sebi. Vrnejo jo. V ta svet. Nazaj. V to življenje. Vsak ga mora preživeti. Do izteka. Usode. Tu. Tako so ji povedal. Angeli.