Vrednotenje esejev

Strokovnjakinja odgovarja

Med mojim šolanjem smo pri slovenščini pisali proste spise. Ob spisih naj bi razvijali jezikovno spretnost, utrjevali slovnične zakonitosti, razvijali domišljijo in besedno ustvarjalnost. Tudi če je bil naslov prostega spisa vzet iz literature in naj bi z njim profesor preveril naše poznavanje literarnega dela, nismo omenjali eseja. Prav tako ne, če sta bili temi spisa kultura ali umetnost. Eseji so bili rezervirani za pisatelje.

Ko naj bi prvič pomagala dijaku popraviti slabo oceno, ki jo je pridobil z esejem, sem prispevala k še eni nezadostni oceni. »Pokaži svoje poznavanje Matička (vsaj mislim, da je šlo za Linharta), napiši vse, kar veš, dokaži, da si Matička prebral. Saj se znaš dobro izražati …« sem ga bodrila in bila prepričana, da nama bo uspelo. Fant je bil v tisti starosti res precej raztresen in je »pozabil«, da se v eseju odgovarja le na postavljena vprašanja ali piše o izpostavljeni problematiki literarnega dela. Neuka, kot sem bila, ga o tem tudi nisem povprašala. Nisem vedela, da pri eseju ne smeš razmišljati po svoje, tudi ne ustvarjati, da ne-védenja z ovinki ne moreš prikriti, in da smeš pisati zgolj v okviru navodil, saj se izkazano znanje, ki ga profesor ni zahteval, beleži le kot negativne točke. Naslednji literarni esej omenjenega dijaka se je sklenil pozitivno, saj sem brž, ko sem dobila navodila za pisanje, telefonirala znanki, profesorici slovenščine, po telefonu dobila usmeritev, z dijakom pa sva potem poskrbela le še za jezikovno oblikovanje.

Tudi za maturo se piše esej. Ocenjujejo člani maturitetne izpitne komisije. /…/ Po strogih navodilih! Da bi se ognili neobjektivnosti! Domnevam, da so člani komisij stari prekaljeni mački, ki prepoznajo kakovost in se ne držijo stoodstotno birokratskih navodil v prid pikolovske pedantnosti. Upam, da ravnajo po pameti, vsaj tam, kjer gre za biti ali ne biti. Pa so med ocenjevalci tudi ljudje brez potrebnih izkušenj? Morda celo brez potrebnega znanja? Ljudje, ki uživajo, ko en izraz zamenjajo z drugim, čeprav to ni bilo nujno, ki naredijo ločilo tam, kjer naj ga ne bi bilo, ker s tem spremenijo tisto, kar je pisec želel poudariti. Ali pa ocenjevalcu ni všeč piščev slog, ki želi biti izviren? Ljudje, ki ne cenijo ne jezikovne ne vsebinske ustvarjalnosti. /…/

Pogumni znajo zahtevati tudi drugo mnenje, tako kot je to v zdravstvu. Toda za to moraš biti dovolj samozavesten pa tudi motiviran. Če zaradi eseja zmanjka točka za vpis na izbrani študij, potem se vsekakor splača potruditi. Morda bo za drugega ocenjevalca pomembneje, da bo čez nekaj let en zdravnik ali en inženir več kot pa manjkajoča vejica …/…/.

So pa tudi učitelji, ki si upajo narediti kaj po svoje, ki cenijo duhovitost in iznajdljivost. Takole je bilo: Učenec naj bi pisal o dveh književnih delih. Ne vem, ali se je temu pisanju reklo esej, prosti spis ali kaj tretjega. Eno književno delo je prebral in ga dobro opisal. Drugega ni prebral in ni imel česa pisati. Pa se je znašel nekako takole: »Ko je bil za svojo pripoved na vrsti vitez Lamberger, pa se je Krpanu že mudilo domov na Vrh pri Sveti Trojici.« In kaj je naredila učiteljica, kljub temu da je mrgolelo napak? Ocenila je humor, duhovitost. /…/. Ta učiteljica ne zatira ustvarjalnosti, pač pa prepoznava skrite zmožnosti in podpira učence. Pravijo, da pri učencih išče pozitivne točke, svoj ego pa potiska v ozadje. Zgodba, ki se širi od ust do ust je sprejeta z navdušenjem in optimizmom, da so v šolah še učitelji, ki spodbujajo s humorjem in ne s kaznijo.

TEREZA ŽERDIN

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 16, stran 13, ki so izšli 13. oktobra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?