Inženir naj bo!
Rutarjeva lekcija
Lacan je nekoč, proti koncu svojega življenja, dejal, da bi bilo človeško življenje nevzdržno, če ne bi obstajala smrt, če bi bilo torej brezmejno in bi kar trajalo in trajalo in trajalo …
V današnjih šolah se vse bolj uveljavlja besednjak podjetnosti in brezmejnega podjetništva, zato ni treba predolgo ugotavljati, kako veliko škode naredi šola za razvoj znanstvenega načina razmišljanja. Nosilci izobraževalnih in vzgojnih politik namreč vedno znova poudarjajo pomen poklicnih kompetenc mladih, ki naj bi jih razvijali za potrebe kapitalizma v 21. stoletju, ne poudarjajo pa kompetenc za potrebe znanosti ali filozofije. /…/
Res je težko dojeti, kako hitro se ljudje zadovoljijo z ugotavljanjem, da je prihodnost svetla. Vedejo se, kot da kapitalizem ne ustvarja ves čas novih kriz, čeprav njihove posledice prenašajo na svojih plečih. Takoj so pripravljeni skočiti in verjeti v novo ekonomijo, ki jo zagovarjajo ekonomisti, nove paradigme, o katerih modrujejo politiki, v trenutku se strinjajo, da je poklic prihodnosti inženir, da je neomejena gospodarska rast dobra in da je družbeno življenje ena sama velikanska harmonija.
Ekonomska in politična nepismenost ljudi je velika in pri tem nas ne sme preslepiti novorek o novih malih podjetjih in mladih podjetnikih in inženirjih in menedžerjih leta in investicijah, tujih vlagateljih, ki komaj čakajo, da vložijo denar pri nas, o turizmu kot paradnem gospodarskem konju in o drugem.
Ne smemo nasedati mitom o profitabilnosti kapitala, velikanskih investicijah, produktivnosti in učinkovitosti ljudi na delovnih mestih, ki naj bi nenehno nara��čali. Resnica kapitalističnega sveta je namreč precej drugačna od mitov.
Resnica je, da je uspešnost nekaterih držav neposredno odvisna od sorazmerne neuspešnosti drugih, kajti države med seboj ves čas tekmujejo, v tekmovanje so tudi prisiljene. /…/ Resnica je tudi, da mora kapitalizem kot sistem ves čas proizvajati več in več blaga, ki ga morajo ljudje kupiti, saj sicer dobički padajo, tega pa noben kapitalist ne želi že po definiciji. Torej morajo ljudje kupovati blago, pa naj ga potrebujejo ali ne, da bi imeli lastniki kapitala več dobička.
Poleg tega so prisiljeni verjeti, da je treba jesti meso in zato vzrediti in pobiti milijarde živali vsako leto.
V knjigi z naslovom Humankind (Verso, 2017) avtor Timothy Morton razmišlja o zamisli, ki daleč presega običajno razpravljanje o bistvu človeških bitij, njihovi naravni avtentičnosti in pristnosti ter vsem drugem, kar podpira tudi kapitalistična miselnost.
Njegova temeljna ideja je tale: človek je zares človek šele, ko živi in ustvarja mrežo prijaznosti in solidarnosti z drugimi ljudmi in z vsemi živimi bitji, in sicer v imenu širšega razumevanja realnosti, ki presega posamezna živa bitja. Politika človečnosti je prvi korak k ekološkemu sožitju in korak, ki preprečuje korporacijam, da same odločajo, kakšna bo narava in kdo bo njen lastnik.
Na začetku je torej meja. In na koncu tudi. Nobene meje zato ni treba postavljati, ker je že postavljena. /…/
V tej perspektivi je nadvse žalostno spoznanje, da nekoč bleščeče humanistične misli vse bolj prevzemajo politiki, menedžerji in lastniki kapitala, jih vgrajujejo v novorek in predelanega ponujajo ljudem kot najnovejša spoznanja o naravi sveta in tega, kar imajo ljudje med seboj.
Namesto resnih filozofskih premislekov o etičnosti imamo tako na voljo prirejene uporabne etike menedžerjev in korporativno etiko, namesto kritičnih družboslovnih idej imamo na razpolago konformistične ideje o družbi, v kateri posamezniki tekajo za svojimi sanjami in odpirajo podjetja v upanju, da jim bo uspelo, kot da je uspeh zajamčen in čaka nanje, namesto produktivnih idej o očem nevidnih razsežnostih realnosti imamo opraviti z mnenji o globalnem povezovanju, svetovnih trgih in idejah, da je najboljše življenje tisto, ki se je že spremenilo v biznis.
V prihodnosti bo napočil čas, ko se bo vnovič izkazalo, kako prav je imel Freud …/…/. Aktualnejše kot kadar koli pa bo tudi vnovično branje Marxa. Nihče namreč ne more avtorizirati samega sebe in reči, da ve, kaj je normalno in kaj ni, ali trditi, da je kapitalizem normalen že samo zato, ker ga tako imenujemo, in zato, ker se hoče širiti v neskončnost, nam pa ponuja brezmejno količino neuporabnih, nesmiselnih, bizarnih in celo nevarnih dobrin.
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 16, stran 7, ki so izšli 13. oktobra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
