Krasni novi svet je že tukaj
Po 2. nacionalni konferenci Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
Da je nova pismenost »v modi«, priznavajo tudi mnogi digitalni imigranti, pri čemer jim besedica »moda« nekoliko lajša občutke ogroženosti zaradi nastajanja nekega novega sveta. /…/ Ob novi pismenosti bi »klasika« označevala več časa, ki ga ljudje namenjajo branju knjig in časopisov, tiskanih na papir, pa nemara, v posebej s tega vidika optimističnem scenariju, tudi vrnitev kulture zbranega branja dolgih romanov in drugih knjig različnih žanrov. Pri tem ne gre samo za vprašanje tega, kako se reproducira kultura in znotraj nje vsakršna komunikacija, ki sta že dodobra spremenjeni. S tega stališča je vsaka »vrnitev« vse bolj nemogoča. Tehnološke revolucije v preteklosti so namreč spreminjale načine proizvodnje in orodje ter so omogočale vse večjo produkcijo blaga in spreminjanja naravnega okolja …/…/. Nekoliko poenostavljeno bi dejali, da so vplivale predvsem na spremembe materialnega sveta, četudi je jasno, da so taki izumi, kot so tisk, fotografija, gramofon, radio, film in televizija, že jasno nakazovali trende sedanjih sprememb, za katere se zdi, da so obrnile razmerje med »materialnostjo in duhovnostjo«.
Pismenost je dolgo časa enoznačno pomenila zmožnost branja in pisanja, dandanašnji pa je ta pojem vse bolj v rabi kot metafora – neredko je uporabljen tudi preveč raztegljivo. Vseeno množica novih »jezikov«, ki služijo kot »vmesniki«, zahteva nekaj podobnega zmožnosti branja za dojemanje signalov, gest, sporočil ipd. To zmožnost zlasti zdajšnje mlade generacije osvajajo precej spontano, a velikokrat terjajo tudi učenje, pri čemer tu ne mislim na programerje in druge računalniške strokovnjake, temveč na vsakdanje uporabnike. Kot sem v svojih kolumnah v Šolskih razgledih že večkrat pisal, se zaradi tega vse bolj spreminja tudi šola, ki ne more več ignorirati sprememb. Zdaj je njen problem predvsem to, da ni povsem nedvoumnih »slovarjev«, denimo, vizualnega »jezika« ali dovolj standardiziranih »gramatik« digitalnega komuniciranja …/…/.
/…/ V tem trenutku tudi še ni aktualno vprašanje o tem, ali bo mogoče namesto dolgoletnega »guljenja šolskih klopi« osvajati znanje na način direktnega zapisa vsega dosedanjega znanja v človeške možgane, kar bi bržkone povzročilo nekaj težav na področjih zaposlovanja učiteljev in ohranjanja vzgojno-izobraževalnih ustanov. Že dosežena stopnja digitalizacije komunikacij in predvsem dostopnosti znanja za zdaj poraja »samo« potrebo po reformi šolske institucije, predvsem pa generira novo dinamiko spreminjanja metod poučevanja.
Tako kot vedno doslej, ko se je svet spreminjal, kajpak ne gre brez skeptikov, zagovornikov starega sveta in nasprotnikov novega. Pa ne gre samo za take skupine digitalnih imigrantov, kot so starejši, manj izobraženi in kakor koli krivično deprivilegirani, ki so se znašli na napačni strani digitalne ločnice. Nedavni intervju oxfordsko izobraženega Howarda Jacobsona, enega od najbolj branih sodobnih pisateljev, na BBC-ju je demonstriral, da se je del kritičnih intelektualcev znašel v pasti vsiljevanja lastnih meril novemu svetu in v njem živečim. Tako, denimo, taki misleci menijo, da se uporabniki pametnih telefonov in tablic sploh ne morejo več koncentrirati na vsebino …/…/. Pri tem se pozabijo vprašati, kaj pa njim uide iz realnosti novega sveta, ker so po merilih nove pismenosti slabo pismeni. V eni točki te kritike vseeno kaže upoštevati, kajti tako kot ob prejšnjih tehnoloških revolucijah ne smemo pristati v tehnološkem determinizmu. To bi pomenilo, da smo pozabili na družbeno razsežnost. Tehnologija, seveda, vpliva na reorganizacijo družbe, a o tem – kako, se odloči v sferi institucij in ne nazadnje – politike. Prav tako sama »nova pismenost« še ne pomeni osvojenega znanja, pa tudi ne razumevanja, denimo, zgodovine ali umetnosti.
Na 2. nacionalni konferenci »Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes«, ki sta jo 25. septembra letos pripravila Pedagoški inštitut in društvo SLODRE, je bila tema novih vrst pismenosti precej v ospredju. Še zlasti je razveseljivo, da je bilo veliko zanimivih raziskovalnih prispevkov učiteljic in učiteljev …/…/. Pri tem skoraj ni bilo razlike glede na predmetna področja, saj so o metodah pouka v okolju novih pismenosti razmišljali razredni učitelji in, ko je šlo za višje razrede osnovne in srednje šole, tako humanisti kot naravoslovci.
DARKO ŠTRAJN
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 16, stran 3, ki so izšli 13. oktobra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
