Šolo imam RAD

Uvodnik

Odzval sem se prijaznemu vabilu gospe Andreje Barle Lakota, državne sekretarke, in za srečanja ravnateljev v Portorožu pripravil tri razmišljanja o razvijanju pismenosti v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Svoje glavne poudarke skušam, prav tako na podlagi prijaznega vabila gospe Lučke Lešnik, urednice tega uglednega časnika, nanizati še tu – biti želijo najprej in predvsem izziv za vse nas, ki iz dneva v dan premerjamo šolsko »daljo in nebeško stran«, kakor je zapisal Oton Župančič.

Kaj je RAD? Kratica, kakopak. Raznovrstnost! Ambicioznost! Doslednost! – Vse troje od vrtca naprej: vsaj pokukati velja v sijajno knjižico Dvajset najpomembnejših psiholoških načel za poučevanje in učenje od vrtca do srednje šole (Pedagoška fakulteta UL, CRSN, 2016) ter podvomiti v pojmovanje, kako neprimerljiva so načela po celotni vertikali. Kajti v resnici niso, le izvajajo se drugače. V vrtcih se raznovrstnost izraža v pestri ponudbi vsebin, povezanih s pismenostjo: različnih besedil in predopismenjevalnih dejavnosti, prepleta vaje in ustvarjalnosti, notranje in zunanje motivacije, sodelovanja in tekmovalnosti. Ambicioznost razvijanja zgodnje pismenosti se uresničuje v visokih pričakovanjih mentorja branja, zagotavljanju spodbudnega učnega okolja, ki ne bo kar naprej čakalo na otrokove pobude, temveč mu bo znalo ponuditi zanimive, zahtevne izzive – te si otroci zaslužijo. Doslednost naj že zgodaj pomeni predvsem jasno kurikularno uokvirjanje po pričakovanjih do otrok zelo raznovrstnih pedagoških modelov v praksi – ni prav, da nekateri dobijo priložnost za, denimo, razvijanje predopismenjevanja, drugi ne; prvi so ob vstopu v šolo hočeš nočeš v prednosti. Osnovna šola naj vsa tri izhodišča na(d)grajuje, tudi zato, da zavidljiv napredek Slovenije v raziskavi PISA ne bo usahnil v vsesplošnem samozadovoljnem mrtvilu. Raznovrstnost prinaša predvsem diferenciacijo vsebin, ciljev in metod – a ne le prilagajanje vsega trojega šibkejšim, pač pa tudi bolj zmožnim. Pomembni so še smiselna decentralizacija učnega načrtovanja, opolnomočenje učitelja in šolskega kolektiva pri načrtovanju in izvajanju pouka ter sodelovanje s starši, ki naj se ne sprevrže v paniko pred odvetniki in mediji. Ambicioznost je zagovarjanje zahtevnih NPZ-jev v vseh triletjih, njihov vpliv na pouk in učiteljevo avtoriteto ter mednarodna konkurenčnost znanja naših učenk in učencev. Doslednost ta prizadevanja podpira z vztrajanjem učitelja pri doseganju ciljev, njegovih jasnih zahtev in pravičnega ter občutljivega ocenjevanja – inflacija odličnjakov je privid uspešnosti in škodljivo slepilo za prihodnost otrok. Srednja šola je raznovrstna že po samem sistemu, a to bi se moralo izražati tudi v sklepnem preverjanju znanja ter predvsem njegovem pomenu za študij: razen izjemoma je »vstopnica« na univerzo pač – zahtevna splošna matura. Trenutno je žal tako, da je poklicna matura (tudi) priložnost za obvod splošne mature. Ambicioznost v prizadevanjih pristojne komisije za dvig zahtevnosti splošne mature je naletela na gluha ušesa, iste usode je bilo deležno zavzemanje za doslednost pri uporabi ocenjevalnih kriterijev s predlogom za moderacijo internih delov mature, kar bi zagotovo pozitivno učinkovalo tudi na sam pouk …

Udejanjanje različnosti, visokih pričakovanj in doslednosti ni le domena strokovnih publikacij ali vsakodnevne šolske prakse, je tudi – ali celo – predvsem vprašanje ali problem pripravljenosti za odločanje: novosti je treba predlagati in utemeljevati v različnih beloknjižno-kurikularnih zgodbah, a jih tudi uveljavljati in se ne ogibati odgovornosti za odločitve. Še posebej ne na podlagi predstave, da se z neodločanjem (»na srečo«) nič ne spreminja, da vse teče po utrjenih tirnicah in da zato v topli gredi, varni in rahlo zatohli, tudi ne bo svežega vetra in posledično nemira. Taka logika je zgrešena. Če ne odločaš in ne odločiš, to ne pomeni, da se nikomur ne zameriš – v resnici se zameriš vsem. Še najbolj prihodnjim rodovom, ki si ne zaslužijo zaprašenega stanja in stopicanja na mestu v sistemu, starem nekaj desetletij, in to le zato, ker ni poguma za spremembe.

IGOR SAKSIDA