Biti ravnateljica? Ne, hvala. Vrtca pa sploh ne!

Osebno

Za začetek kratko pojasnilo – v sedmem letu ravnateljevanja vrtcu sem se odločila zaokrožiti to zgodbo. Da ne bo pomote, to je (bila) zgodba, vredna prenekaterih superlativov, izpolnjevanja mnogih za te čase ambiciozno začrtanih ciljev, hkrati pa notranjega izpolnjevanja – svojega in, upam si misliti, mnogih strokovnih (so)delavcev v vrtcu. Upam si uporabljati besede, kot so: rast, kakovost, strokovnost, integriteta, preseganje, razvoj, soodgovornost. A zaradi pojmov z nasprotnim pomenom in predvsem zaradi razsežnosti njihovega udejanjanja, tudi od ustanovitelja zavoda, denimo diskreditiranje, spodkopavanje avtoritete, odvzemanje moči, zaposlovanje po navodilih, celo mobing – imam te zgodbe dovolj.

Med ravnateljevanjem sem se, sploh v preteklih dveh letih, pogosto spraševala: Sem bolezensko ambiciozna?Nisem. Ravno prav, da se oziram višje in širše okrog sebe. Kandidiram zaradi plačila?Nikakor. To bi bila iluzija, saj ima, denimo, vsaka »vsidrana« vzgojiteljica, boleče nepremična v svojih navadah in strokovnih prepričanjih, ki se je na svoj način »prikopala« do naziva svetnice, v zadnjih desetih letih pa ji ni bilo treba narediti prav ničesar »strokovnega« za ohranitev le-tega, skoraj identično plačo kot ravnatelj, ki se mu nazivi (in še kaj drugega) ne štejejo …

Sledi vprašanje: Ali nimam druge možnosti?Nisem jih imela.

Če si ravnatelj ali ravnateljica, je nekako res na mestu vprašanje, kdo te bo še vzel v službo po neuspešni reelekciji. Že zgolj nepotrditev mandata sugestivno napeljuje potencialne delodajalce k razmisleku o kandidatovi (ne)primernosti. Je pravično in pošteno, da se ravnatelj (vrtca) v današnji družbi tako destruktivno izpostavlja na osebni in profesionalni ravni? Ne. Potem pa vprašanje s skrajnega roba razuma: Sem sploh še »pri pameti«? Na srečo še, da. Bolečina ob poskusih profesionalne in osebne diskreditacije pa ni minila. Torej?

Verjela sem

Gotovost je temelj identitete. Pozabite nanjo tisto sekundo, ko stopite skozi vrata ravnateljevanja. Sama sem svoj profesionalni razvoj videla v zmožnosti, da lahko naredim na področju ravnateljevanja ogromne korake. Moja strokovna identiteta je bila dovolj močna, da sem verjela, da mi ne bo povzročala težav, verjela sem v to, da mi tudi poslovni del in menedžment ne bosta pretrd oreh; kaj šele red, saj sem redoljubna in predvsem vedno dosledna. Pripravljena sem bila premikati gore in verjela v moč svojega poslanstva.

Učiti in vzgajati v predšolskem obdobju ni lahko. Ravnatelj je tisti, ki ima v rokah skupno nit med povezavo s starši, zaposlenimi, otroki in v veliki meri v povezavi z lokalno skupnostjo. Da sledi temu in ne dovoli, da bi bili strokovni delavci do otrok brezbrižni, da se bori za to, da se razvija sočutje, da postavlja strokovne in človeške zahteve in standarde. Se bori za sprejemanje norm in vrednot s postavitvijo načina dela in premišljeno usmerjenimi aktivnostmi. S posamezniki, pri katerih je nemogoče doseči, da bi opredeljene cilje dosegali in v to vlagali pravo energijo, za katero so seveda plačani, ravnatelj običajno izgubi ogromno časa. Odprimo si vendar oči: profesionalni razvoj strokovnih delavcev, doslednost, delovna etika in ne capljanje na enem in istem mestu so lahko v našem prostoru težava velikih razsežnosti. Če pri tem kot ravnatelji dosledno vztrajamo in želimo delovati razvojno, se pripravimo na posledice ob reelekciji, kajti – maščevanje je običajno močno. Eno je teorija in drugo praksa. Kot ravnatelj si mnogokrat deležen mobinga različnih oblik, vendar tega nihče ne omenja. Seveda si tudi za vse odgovoren in za vse kriv. Če so odnosi slabi, jih TI ne znaš razrešiti. Če se predstavniki lokalne skupnosti oholo obnašajo, TI ne znaš komunicirati. Če si vzameš moč odločanja v tem, da skušaš reševati »tukaj in zdaj«, želiš oprijemljivo refleksijo dela strokovnih delavcev, si TI odgovoren za to, da so izčrpani; ali pa te celo obtožijo mobinga. Kot ravnatelj si nikar ne dovolite vprašati delavca, ali se mu ne zdi problematično, da je vsako leto več kot dva meseca v bolniškem staležu – med šolskim letom, seveda, in nikoli med počitnicami. Bolniški stalež delavcev me je ubijal, saj nisem več videla zadostne kakovosti dela v dobrobit otrok. Seveda sem bila JAZ, ravnateljica, odgovorna tudi za to.

Odpor, ovire, zidovi …

Danes kot ravnatelj tudi ne moreš narediti skoraj nobenega (plemenitega) dejanja več, iz katerega se posamezniki ne bi norčevali, potvarjali resnice in manipulirali. /…/

V službo v vrtcu sem rada hodila in ni me črvičilo v želodcu – vse do prve reelekcije. Zaradi poskusov znižanja najvišjega števila bolniških odsotnosti v vrtcih gorenjske regije, zaradi načrtnega in kontinuiranega spremljanja strokovnega dela tistih posameznikov, ki niso delali dobro, zaradi pristopa k reševanju »tukaj in zdaj«, zaradi tega, ker sem zagrizla v »vrednotenje delovnega časa delavcev«, sem naletela na velik odpor. /…/

Na žalost lahko v slovenskem prostoru vse preveč intenzivno v prostor in pristojnosti ravnatelja vstopa lokalna skupnost. /…/ V sklopu združenj in skupnosti na državni ravni se ravnatelji pogovarjamo, kako močno se stopnjujejo tovrstni pritiski in menjave ravnateljev. Ne gre za konflikte ravnateljev z različnimi udeleženimi v vsem tem, temveč gre za velik pritisk lokalne politike, moči posameznih članov naših svetov zavodov, sindikalni pritisk in pritisk delavcev, ki se upirajo spremembam in zahtevam po odgovornem in profesionalnem delu. Dopuščajo se neprave vrednote, očiten je padec kulture komuniciranja.

… k novim izzivom

Ta zapis je nastal za tiste, ki si postavljajo vprašanje iz naslova, in tudi za tiste, ki si ga ne, vendar jim ni vseeno. Zapis je tudi zame, da ne pozabim – ker ob zaokrožanju svojih zgodb v karierno prtljago najraje vzamem predvsem dobre, zdrave, konstruktivne misli. Ob nekaterih me tudi stisne pri srcu, četudi odhajam po lastni volji in presoji. Ljuba mi je ugotovitev, da nekateri menijo, da jim je bilo sodelovati z mano v ponos. Da cenijo mojo motiviranost za delo, profesionalni odnos na vseh področjih; moje strokovne, vodstvene, materialne sposobnosti. Da sem vrtec, ki ga zapuščam, naredila prepoznaven, prijazen, velik. To sem zložila v prtljago, v kateri imam še prostor … za nove izzive.

Še to: V vrtcu sem bila zaposlena za določen čas (na kar so me prepogosto opozarjali), od septembra pa ponovno za nedoločen čas kot svetovalna delavka na šoli.

Mag. NATAŠA DURJAVA

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 14, stran 3, ki so izšli 15. septembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?