Vzgoja za oboroževanje

Naš komentar

Kako je sploh mogoče, da v javnosti, če izvzamemo marginalizirane vire, sploh ne krožijo resni dvomi o na veliko oglaševani »potrebi« po povečanju obrambnih proračunov? Kako je mogoče, da apatična javnost mirno posluša razglase Donalda Trumpa, šefa pakta NATO in vodilnih govorcev EU – ne nazadnje tudi slovenske vlade – o »nujnosti« povečanja oboroževalnih izdatkov, ne da bi terjala resne argumente o razlogih za to »nujnost«? Kako je mogoče, da ni slišati iz vladajočih privatiziranih in oblastno koloniziranih medijev nobenega dovolj glasnega opozorila, da je orožja že zdaj na svetu veliko več kot preveč? Kako je mogoče, da v evropski javnosti, ki je v porazno visokem odstotku globoko nemoralno naperjena proti žrtvam sedanjih vojn na Bližnjem vzhodu (beguncem), ne uvidijo, da so »valovi« prisiljenih v migracijo posledica tudi pretiranega kopičenja orožja? Kako je mogoče, da se – ob vsej dostopnosti informacij in preverljivih znanstvenih analiz oboroževalnih obsesij v zgodovini 20. stoletja ter ob jasnih dokazih o povezavah med zviševanjem »obrambnih« izdatkov in izbruhi vojn – širša javnost ne vznemiri ob povečevanju oboroževalne norosti?

Ta niz vprašanj bi lahko še nadaljevali in stopnjevali s pesimistično poanto, po kateri gre tako ali tako le za …/…/. K vsem tem vprašanjem pa je vseeno treba dodati še enega. Kako je mogoče, da je končni test pravega domoljubja vprašanje o pripravljenosti posameznika, da »umre za domovino«? Tudi to vprašanje je namreč treba uvrstiti med tista v prvem odstavku tega pisanja, če naj se vendarle soočimo z vsiljeno samoumevnostjo militarizirane realnosti. To vprašanje namreč zadeva vzgojo in izobraževanje. Če pa naj bolje pojasnim, kako ju zadeva, moram najprej spomniti na potlačeno zgodovino.

O tem sem, med drugim, pisal v knjigi Vzgoja družbe (2009), ki je prosto dostopna v digitalni knjižnici Pedagoškega inštituta. V zadevnem poglavju knjige sem spomnil na Svetovni kongres o razorožitveni vzgoji (World Congress on Disarmament Education), ki ga je Unesco sklical junija 1980. Nemara je bila ta konferenca ena od posledic zdaj zasmehovanega obdobja pred petdesetimi leti, ko je dejansko velik del mlade generacije sprejel in verjel v parolo »Make love not war!«, a sam kongres je paradoksno postal dokaz, da je premoč tako imenovanega vojaško-industrijskega kompleksa zastrašujoče prevelika. Seveda so bili sklepi kongresa kar se da miroljubni in celo razumevajoči v odnosu do omenjenega kompleksa, saj so razorožitev opredelili kot vrsto dejavnosti, ki so usmerjene k »omejevanju, nadzoru ali zmanjševanju količine orožja«. Razorožitev so definirali kot postopni proces, ki naj vodi iz »sedanjega sistema oboroženih nacionalnih držav« v sistem »načrtovanega neoboroženega miru«. Unescova pobuda s tem kongresom je merila na konkretizacijo sicer dokaj splošno »sprejemljive« in abstraktne mirovne vzgoje s tem, da je opozorila, da je zaman govoriti o miru ob nenehni ekspanziji oboroževanja. Razorožitvena vzgoja, ki naj bi sčasoma vplivala na ozdravitev množične obrambne psihoze, ki nenehno reproducira ogroženost pred »drugimi«, naj bi pripomogla h končnemu kultiviranju človeštva, da bi v kategorijo nedotakljivosti življenja drugega všteli tudi nepripravljenost za »umiranje za domovino«, ki vključuje ubijanje »drugih«.

Kot sem pojasnil že leta 2009, je pobuda s Kongresom o razorožitveni vzgoji Unesco kar drago stala, saj sta ZDA in Velika Britanija kmalu izstopili iz organizacije in s tem krepko zmanjšali njen proračun. Žal se je sprožil tudi nasprotni proces v sami organizaciji in Unesco se je začel »prilagajati«, med drugim tudi tako, da je razorožitveno vzgojo bolj ali manj »arhiviral«. /…/ V letih po kongresu vse do danes se je spet nadaljevalo pretežno jalovo razpravljanje o mirovni vzgoji in kulturi miru, podobno kot večstoletno pridiganje o ljubezni v vseh svetovnih religijah, v imenu katerih »patrioti« žrtvujejo svoja nepomembna življenja.

Vse odkar so se razsvetljenske utopije začele krušiti v soočenjih s kapitalistično realnostjo, je jasno, da z vzgojo in izobraževanjem pri spreminjanju sveta ne pridemo kaj prida daleč. Toda treba se je vprašati – upoštevaje omenjeni primer iz zgodovine Unesca –, ali gre res za notranjo nemoč vzgoje in izobraževanja, ki ju poznamo predvsem v obliki šolstva, ali pa gre za to, da vzgojo in izobraževanje posredno in neposredno obvladujejo strukture moči in njihove ideologije, katerih del je kajpak tudi notorični vojaško-industrijski kompleks. Na drugi strani tega vprašanja je zgodovinski spomin. V šestdesetih letih smo zabeležili množični upor logiki tega »kompleksa« in sestavina tega upora so bile odločne zahteve po spremembi kurikula v šolah, podprte z bogato knjižnico osvobodilne pedagogike. /…/

DARKO ŠTRAJN