Logika poblagovljene zavesti

Sporazum o delovnem času učiteljev

Medtem ko nas je večina učiteljev počitnikovala, so oblastniki in sindikalisti staknili glave in sprejeli Spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Dopolnitev se nanaša na delovni čas učiteljev in je posledica ugotovitve Računskega sodišča RS, da je delovna obveznost učiteljev v osnovnih šolah zelo različno in nejasno urejena.

Računsko sodišče je do te ugotovitve prišlo leta 2014, ko je opravilo revizijo poslovanja na štirih osnovnih šolah in nato še na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. V reviziji je, kot lahko preberemo v Povzetku revizijskega poročila, »proučilo ustreznost pravnih podlag, ki so določale opredelitev in trajanje del, ki sodijo v delovno obveznost, ter zagotavljanje dodatnih sredstev osnovnim šolam, in ocenjevalo ustreznost in primernost ureditve načina razporejanja in evidentiranja delovnega časa in delovne obveznosti ter preverjanja izpolnjevanja letnega delovnega načrta«.

Ugotovitve v treh točkah

Razdelimo ugotovitve Računskega sodišča v tri točke, da bo jasneje, za kaj gre.

1. 1. Računsko sodišče v bistvu očita ministrstvu zapravljanje denarja. Ministrstvo bi moralo normirati delo učiteljev tako, da bi bilo jasno, katero delo sodi v njihovo delovno obveznost in za katero so lahko plačani iz dodatnih sredstev. Ker ministrstvo tega ni storilo, so na nekaterih šolah učitelji dobili plačilo iz dodatnih sredstev, in to za delo, ki ga je glede na zakonodajo mogoče uvrstiti v redno delovno obveznost.
2. 2. Računsko sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da pravzaprav sploh ni jasno določeno trajanje dela, ki sodi pod redno delovno obveznost. V Povzetku revizijskega poročila tako preberemo, da »za učno obveznost ni jasno določeno, koliko predstavlja ura učne obveznosti (ki traja 45 oziroma 50 minut) v polnem delovnem času«. Tudi za »preostalo delo, kot so priprave na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, ki ga zaradi narave ni mogoče oziroma ni primerno vrednotiti v dejanskem obsegu, trajanje ni določeno«.
3. 3. Učitelji imajo več počitnic kot dni dopusta. To pomeni, da v šoli bodisi delajo manj, kot bi morali, bodisi sploh ni jasno, koliko bi morali delati, saj (kot sledi iz zgornje točke) delo, ki ga opravljajo na domu (priprave na pouk, ocenjevanje), ni jasno normirano.

Ta razdelitev ugotovitev Računskega sodišča je nekoliko poenostavljena, vendar mislimo, da dovolj jasno oriše problematiko, ki jo poskušajo razrešiti sprejete Spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Spremembe).

Na ugotovitve Računskega sodišča se je, seveda, bilo treba odzvati. Toda – kako? Ali so spremembe ustrezen odziv? Pokazali bomo, da se pretirano uklanjajo logiki, na kateri temeljijo ugotovitve Računskega sodišča. /…/

Reševanje težav in kritika

V sporočilu za medije Delovni čas učiteljev v kolektivni pogodbi preberemo, da se sindikati in ministrstvo strinjajo z Računskim sodiščem »glede nedopustnosti neenakih praks šol pri beleženju delovnega časa in delovnih nalog za opravljanje istovrstnega dela«. Strinjanje se nanaša na ugotovitev Računskega sodišča, ki smo jo zgoraj predstavili v prvi točki. Pravzaprav se s tem strinjamo tudi sami. Naloga Računskega sodišča je bdenje nad smotrno porabo proračuna. Narobe je prejemati plačilo za delo, ki sodi v redno delovno obveznost. To v bistvu pomeni, da je nekdo za isto delo plačan dvakrat. Napačne so tudi rešitve, ki jih uporabljajo ravnatelji pri razdeljevanju delovnih obveznosti učiteljev, posebej, če so te delovne obveznosti različno plačane.

Glede na to, da se strinjamo z ugotovitvami Računskega sodišča v prvi točki in z odzivom Sprememb v tem oziru, se bo morda zdelo nelogično naše zavračanje drugih dveh ugotovitev Računskega sodišča in ustreznih odzivov v Spremembah. Zakaj nelogično? Kadar zaradi interesa gospodarnega ravnanja s proračunom ugotovimo, da je negospodarnost posledica razmetavanja denarja, še ne moremo samodejno sklepati, da je razmetavanje posledica nenatančne opredeljenosti (nedefiniranosti) učiteljskega dela. Še več, opredeljevanje tega dela ne bi smelo biti povezano z njegovim normiranjem. Takšno opredeljevanje je namreč slepo, ideološko početje.

Korak v napačno smer

/… Zakaj se definiranje in hkratno normiranje učiteljskega poklica zdi logično zaposlenim na Računskem sodišču, na ministrstvu in v SVIZ-u, je širše družbeno vprašanje, odgovor nanj pa bi morali iskati v teoriji ideologije. Če namreč pogledamo na učiteljski poklic z vidika, ki ni obarvan z ekonomsko-varčevalno logiko in z nenehnimi materialističnimi skrbmi, se zdi poskus definiranja in hkratnega normiranja učiteljskega poklica korak v napačno smer.

To pomeni, da ni napačno poskusiti definirati učiteljskega poklica, tudi ni napačno poskusiti definirati pojma poučevanja. A kot rečeno, definicija učiteljskega poklica ne implicira hkratnega časovnega normiranja dela učiteljev. Poskušajmo to razložiti. Najprej sprejmimo neko (nujno ohlapno) definicijo učiteljskega poklica. Predlagamo tisto, ki izhaja iz njegovih nalog (ciljev). Naloga dela učiteljev je predvsem prenašanje dediščine človeškega duha. To pomeni prenašanje vseh umnih, duhovnih in družbenih spoznanj in rešitev, kamor sodi tako rekoč vse – od znanosti do tehnike in tehnologije, od političnih prizadevanj za dobro družbo do razsvetljenih moralnih drž. Glede na to učitelji niso samo prenašalci znanja, so tudi vzgojitelji. Ni namreč pomembno le teoretično znanje, mladi morajo prej ko slej postati tudi ozaveščeni, svobodomiselni, razgledani in občutljivi člani družbe. Ko torej učitelj dela, mora … /…/.

Nič drugega, kakor blago

Toda danes se očitno težko ognemo ljudem, ki želijo vse spremeniti v količinske izraze – celo vzgojo. Z vidika vzgojne poklicanosti učiteljskega dela je namreč merjenje tega dela nemogoče. Predpostavlja, da je mogoče sleherno delo zvesti na skupni imenovalec, kar pomeni, da je mogoče delovno silo učiteljev kvantificirati kot blago. Toda kako bi izmerili razgledanost, svobodomiselnost in podobno? V Marxovem Kapitalu beremo o bojih delodajalcev z delojemalci. Šlo je za minute. Ali naj delavci čistijo stroje v delovnem času ali po njem? Minute so se na letni ravni seštevale v tisoče funtov. Interes delodajalcev je bil preprost. Ker so kupili delovno silo na trgu delovne sile, se jim je zdelo, da lahko v tedaj danih zakonskih okvirih kupljeno blago uporabljajo po mili volji. Odpiranje vprašanj o času, v katerem mora biti delovna sila na voljo delodajalcem, je delovno silo vedno znova spomnilo, da ni v družbi, ki proizvaja blago, nič drugega, kakor blago.

Poanta: kakor hitro postane vprašanje delovnega časa ključna točka dnevnega reda, to pomeni prevlado poblagovljene, ozko materialistično usmerjene zavesti, ki v delovni sili (kateri koli, tudi delovni sili učiteljev) sploh ni več sposobna videti česa drugega kot blago. V našem primeru bi morali sindikalisti uvideti, da je sama razprava o delovnem času, v kateri prevladuje neusmiljeno štetje ur in minut, znamenje prevlade poblagovljene zavesti. Kakor so nekoč belci osvajali indijanske dežele in s seboj prinašali vodene koze, privatizacijo ter druge bolezni, tako se tudi zdaj logika poblagovljene zavesti širi na področje, ki je bilo pred tem kolikor toliko svobodno in kjer se ni nihče domislil pikolovsko preštevati in ugotavljati, koliko in kje delajo učitelji. Če torej delo učiteljev ni golo prenašanje informacij, temveč pomeni tudi vzgojo razsvetljenih državljanov, bi morali zavrniti idejo, da ga je mogoče oceniti kot avtomobil ali nepremičnino. Poblagovljena zavest tega, žal, ne uvidi. Bolj smiselno se ji zdi naložiti ravnateljem nalogo, da pripravijo letni delovni načrt, ki bo učiteljem meril ure dela.

Tako se iz vzgoje in izobraževanja izganja vse nemerljivo.

Predvsem tekmovalni poligon

Maloprej smo rekli, da je naloga učiteljev prenašati občo človeško dediščino na nove rodove. Znanje je bistveni del te dediščine. Ali je znanje izmerljivo? Poblagovljena zavest že misli tako, toda tudi pri tem, tako kot pri pojmu učiteljskega dela, neopazno spremeni definicijo (znanja). Znanje ni več dediščina, do katere imajo nove generacije pravico, ni več obče dobro in javna last, temveč doživi preobrazbo v množico kompetenc, ki imajo, tako kot vse drugo, določeno ceno na trgu znanja. Prav zato je vse manj dostopno v sklopu javnih ustanov in vse bolj nastopa kot zasebna dobrina, ki mora prinašati predvsem (materialne) koristiti. S tem je celo samo učiteljsko delo postalo le še ena kompetenca. Masovno uvajanje podjetniških krožkov v javne šole je nemara še en izraz tega triumfa poblagovljene zavesti.

/…/ … sta se šolsko okolje in delo v šolah bistveno spremenila. Logika teh sprememb se vtiskuje v zavest učiteljev kot golosek v naravnem rezervatu. Učitelji nismo opazili, da smo šolo kot družbeno institucijo počasi preobrazili in jo spremenili v poligon, kjer mladi predvsem še tekmujejo in se učijo tekmovati in kjer so postale vrednote blagovne družbe – torej vrednote, ki vse izmerijo in spreminjajo v tržno blago – docela samoumevne.

ANDREJ ADAM