Žrtve, rojene v past razvoja

Uvodnik

Telefon, računalnik, tablice. »Mi, prosim, posodiš slušalke? Nujno! Ima kdo polnilec?« In potem babice, ki odložijo stacionarni telefon, zvečer ugasnejo televizijo: »Mladina je samo na telefonih, sploh se ne družijo več.«

Očitki družbe, obsojanje mladine, ki uničuje sebe zaradi tehnološkega napredka. Množica stereotipnih očitkov zamegli razumno presojo in ne ločuje in popušča. Mladi smo zasvojeni. Pred nekaj časa so zdravili alkoholizem, zasvojenost z drogami, zdaj v programe vstopajo mladi, zasvojeni z računalniškimi igrami, s televizijo, telefonom. Pa je vsak, ki pije alkohol, alkoholik? In vsak, ki se srečuje z marihuano, je že odvisnik?

Kaj pa vsak, ki si ne predstavlja življenja brez telefona?

Navezanost na mobilne telefone in računalnike je neizmerljiva. Omogočajo nam nadzorovati bančne storitve, upravljati s karticami, plačevati, fotografirati, iskati poti, spremljati menstrualni cikel, rezultate nogometnih tekem, telefonirati, pisati sporočila in ne nazadnje uporabljati socialna omrežja. Ravno ta so tista, ki si v povprečju lastijo največ našega časa.

Mladi, najstniki in prepogosto tudi aktivni zaposleni so, hote ali ne, primorani uporabljati omrežja, namenjena komuniciranju. Skupaj z razvojem vsemogočnih naprav pa se je spremenil tudi človek sam, tudi naša potreba po neprestanem nadzoru, spremljanju in obveščanju. Občutek, da je vsaka zgrešena informacija začetek konca. Človeška »odgovornost« je prerasla takšno evforijo, da je dobila posebno poimenovanje. FoMO (fear of missing out). Gre za utesnjeno potrebo, da smo neprestano informirani o drugih in smo v navidezni interakciji z njimi. V tako aktivnem okolju, kakršnega smo ustvarili, je dobra obveščenost vsekakor ključna. Pa vendar – potrebe so eno, naša obsedenost pa nekaj povsem drugega.

Meje so tanke in za najstnike po večini neprepoznavne. Zdajšnja svetovna situacija povzdiguje trend iskanja krivcev bolj kot iskanje rešitev. Razvajenost, pomanjkanje časa staršev? Vse možnosti odgovorov so preučene, drzne razlage pa ignorirane. Ni treba, da izstopimo iz obstoječe dimenzije. Predlagam le, da nase pogledamo z razdalje. Živimo v obdobju, ko napredek človeku predstavlja izboljšave ter udobno življenje. Je mogoče, da so mladi prežeti s tehnologijo na vsakem koraku zato, ker živijo v obdobju, ki jim to preprosto omogoča?

Očitajo nam nespodobno in zavrženo življenje. Le redki nas dojamejo kot žrtve, rojene v past razvoja. Mnogi mladi niso bili naučeni, kako živeti brez vsakodnevnih elektronskih pripomočkov, niso imeli takšnega zgleda. Zavidamo tistim, ki to znajo. Poslušamo, da »v mojih časih pa ni bilo tako« in da »to, kar je zdaj, je katastrofa«. Mi ne moremo presojati, ker nismo živeli preteklosti. Starejši lahko. Dovolite pa mi, da kljub spoštovanju vaših mnenj izrazim svoj strah. So starejši zmožni kritično presoditi o dobrobiti mladih skozi čas ali le ne morejo in ne znajo sprejeti sedanjosti in hitro dosegljive prihodnosti?

ŠPELA RAVNIKAR