Lenin in mladi sto let po revoluciji
Rutarjeva lekcija
Če se vsaj približno in za silo strinjamo, da bi bilo treba mlade v vrtcih in kasneje v šolah resno poučevati za znanstveni in humanistični način razmišljanja, če se torej strinjamo, da v šolah ni mesta za vraževerje, religijo, horoskope, dokso, dogme, vsakdanja mnenja, komercialne medijske vsebine, učenje podatkov na pamet in usposabljanje za vnaprej ozko izbrane kompetence, ki jih terja neoliberalni kapitalizem, potem se morda strinjamo tudi v tem: kapitalizem se je zadnjih štirideset let razvijal in se končno prelevil v globalni sistem družbenega življenja, ki temelji na neverjetnem izkoriščanju poceni delovne sile v revnih državah, povečevanju razlik med elito in vsemi drugimi ter na tem, kar imenujemo s tujko financialisation of capital, kar preprosto pomeni, da se vse v naših življenjih, vključno z našimi medsebojnimi odnosi, spreminja skladno z diktatom denarja, denarnih tokov, denarnih manipulacij, špekulacij, vlaganja in seveda neskončnega kopičenja denarja oziroma kapitala v rokah teh, ki ga že imajo. Kam vse to vodi?
Vodi natanko tja, kamor noben resen človek z zdravim razumom ne želi oditi: v objektivno podpiranje desnice in skrajne desnice. /…/
Mislim na tale nenavaden pojav, na katerega nismo preveč navajeni, saj naj bi časi fašizma že minili: preoblikovanje kapitalizma, ki sem ga omenil v uvodu, objektivno dokazano podpira skrajno desničarske ideje. Tako imenovani kulturni boj, ki ga zlahka zasledimo, če se le malo ozremo okrog sebe, na žalost dokazuje, kako zlahka je mogoče vplivati na ljudi, ko se znajdejo v krizi, kakršna je dolga depresija, da sledijo populistom in skrajno problematičnim idejam.
Naj razčistim. Ko rečem desnica, mislim na tole: obstaja neoliberalna desnica, konservativna desnica, skrajno konservativna desnica, nacionalistična desnica, rasistična desnica, kozmopolitska desnica … Desnic je torej veliko, in ni ena sama. Eni desničarji podpirajo svobodno trgovino in hodijo ob nedeljah v cerkev, drugi so avtoritarni misleci, ki prisegajo na močne voditelje in jasne vizije.
Ne smemo biti naivni: tudi Trump je desničar, čeprav udriha po globalnem kapitalizmu, ki mu je omogočil, da je postal milijarder. Sočasno zagovarja malega človeka in dela kot predsednik vse, da se povečujejo razlike med revnimi in bogatimi. Milijoni ga še vedno podpirajo.
Številni desničarji odprto in neposredno zagovarjajo neenakost med ljudmi. Nastopajo proti domnevnemu komunizmu, kjer naj bi bili vsi enaki, in tudi proti kapitalizmu, ki prav tako vse spravlja na isti imenovalec – profiti.
Ljudje niso enaki med seboj, kričijo, kot da tega ne vemo. Ljudi prepričujejo, naj jim sledijo, kot da ni zgodovina tisočkrat dokazala, kako nevarne so take poti in kam vodijo, ko se ljudje množično zberejo okrog voditelja, ki je kajpak vselej ljubljen, kot je pokazal Freud v delu Množična psihologija in analiza jaza.
Problem je torej tale: kapitalizem ustvarja krize, obenem pa ponuja problematične rešitve, ki v skrajni posledici lahko ustvarijo nove oblike fašizma, če se jim ljudje ne upirajo.
Danes se zato dogaja nekaj, kar bi nas moralo skrbeti: populistični diskurzi so vse obsežnejši in prodornejši, ljudje pa vse bolj prepričani, da je čas, da nekdo udari po mizi in naredi red.
Januarja leta 1933 so številni ljudje v Nemčiji podpirali Hitlerja, ker so verjeli, da je pravi človek, da naredi – red. In ga je naredil.
Hannah Arendt je pozneje zapisala, da se je v tistem času najbolj bala navadnih ljudi, ne Hitlerja. Bala se je, ker je vedela, da zmorejo kolektivno prenehati razmišljati …/…/.
Kakšno zvezo ima vse to s šolanjem mladine? Vsakršno.
Če beremo Leninova dela, potem prej ali slej razumemo, kaj pomeni živeti v prelomnih časih. Ali kot piše Tariq Ali v svoji knjigi o Leninu (The Dilemmas of Lenin, Verso, 2017): brez Lenina ne bi bilo oktobrske revolucije.
Leto 1917 je bilo zares prelomno, epsko leto, polno pustolovščin, upanja, izdaj, neverjetnih naključij, spletk, prevar, pa tudi dejanj pogumnih mož in žena, ki so jim nasproti stali strahopetci in dvoličneži, ljudje, ki imajo radi farse, moč, oblast, denar in podrepnike, pokvarjenci in moralno sprijeni ljudi, to pa je bil tudi čas tragedij, dram, epohalnih ambicij, velikih vizij in resničnega verjetja, da je možen boljši svet.
Danes, sto let pozneje, pa je vse bolj videti, da je čisto v redu, če se mladi navadijo na kompetence, priučijo kritičnega mišljenja, skrbi zase in podjetnosti, da bodo jutri odprli kako podjetje in uspeli.
Aja, pa še kako vrednoto spotoma spravijo v malho, saj nikoli ne veš, kdaj utegne napočiti pravi trenutek, da jo potegneš na plano in se pred drugimi pohvališ z njo.
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 11, stran 7, ki so izšli 2. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
