Idealno izhodišče ozaveščanja

Maturantkin odziv na polemiko o neprimernem naslovu maturitetnega eseja

/…/ Esej sem odpisala, ne da bi me mučile zadrege. Dijaki smo dobili natančna navodila, ne le spornega naslova, med letom smo se dobro spoznali z maturitetnima deloma, njuno tematiko in problematiko, zato ju poznamo, upam si trditi, veliko bolje kot posamezniki z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Ker smo tik pred maturitetnimi izpiti, se nismo zadosti (če sploh) vključili v polemiko in se nanjo odzvali. Ker pa me kritika jezi, želim podati svoj komentar in predstaviti svoja stališča do omenjene teme.

Preden napišem kaj več o samem eseju, bi želela najprej poudariti, da se mi tema samomora ne zdi nepomembna. /…/ Zelo je prisotna v vsakodnevnem življenju in je, posredno ali pa neposredno, vplivala že na marsikaterega izmed nas. Zavedam se njene občutljivosti in učinkov v zvezi s komuniciranjem samomora, a menim, da je tema še vedno tabuizirana ter da negativne kritike, ki so se pojavile, ne bodo pripomogle k temu, da bi se detabuizirala.

Vse prej kot le poglobljeno razmišljanje o samomoru

Naj začnem na začetku. Pri naslovu. Čeprav se zdi, da se je za tvorce negativnih kritik tam tudi vse končalo. Samomor, čeprav del naslova, ni predstavljal vodilne niti eseja, še manj je kot tema izstopal v delih samih, s katerima smo dijaki tako rekoč živeli ter o njiju intenzivno razmišljali pretežni del šolskega leta. Za vsaj osem dolgih mesecev sta deli postali del vsakdana marsikaterega gimnazijca. Ko si ju prebral, si je bilo skoraj nemogoče ponovno, kot to počnemo vsak dan, zatisniti oči pred sistemom, v katerega smo tudi mi, vsaj delno, ujeti, manipulacijo, determiniranostjo ter drugimi značilnostmi družbe, v kateri živimo. /…/ Ena izmed glavnih tem del je univerzalni problem ujetosti posameznika v kolesju sistema, njegova nezmožnost uvida represije ter manipulacija obeh vodij, ki svoja dejanja pojasnjujeta z na videz dodelanimi filozofskimi nauki ter s psihološkimi ali znanstvenimi spoznanji, ki so v resnici le oblika samoopravičevanja. In čeprav bi mnogi ob pogledu na naslov sklepali drugače, smo pisali prav o teh temah in življenjskih izkušnjah dveh posameznikov, zato je bilo v eseju zajeto vse prej kot le poglobljeno razmišljanje o samomoru. Zato kritika, ki je osredotočena le na naslov eseja, s tega vidika ne more biti povsem upravičena, saj je iztrgana iz konteksta. Če tema polemike ne bi bil samomor, bi kritiko najverjetneje označila za napihovanje, a jo bom, zaradi občutljivosti teme, spoštovanja in odgovornosti, ki jo čutim do nje, označila kot pretirano, morda prenagljeno, predvsem pa kot nekonstruktivno, saj je, v primerjavi s celotnim procesom, osredotočena le na manjši sestavni del le-tega, v njej pa se odraža tudi nepoznavanje obeh del.

Zmožni razmejevanja med fikcijo in realnostjo

Četudi kritika trdi, da naslov eseja samomor implicira kot rešitev iz težav in je s tega vidika neprimeren, se tudi s tem ne strinjam popolnoma. Naslov namreč ni podan v obliki trditve in zato ne zagovarja stališča, da bi bil samomor res edina rešitev za končanje težav. Podan je kot teza, ki vsakemu posamezniku prepušča, da se do nje opredeli in sam presodi upravičenost dejanja samomora v delih. Razpravljati o tem, kako bi literarni liki lahko ravnali drugače ali izbrali poti, ki bi bile z gledišča realnega življenja, veliko primernejše, zaradi narave eseja pač ne moremo. Res je, da lahko potegnemo kar nekaj vzporednic, vendar razkorak med fikcijo in realnostjo še vedno obstaja …/…/. Sama sem samomor obeh junakov označila za pogumno dejanje, saj sta bila edina, ki se za iluzorno srečo nista bila pripravljena odreči lastni svobodi in svojim vrednotam. Čeprav v realnem življenju tudi sama zagovarjam dejstvo, da samomor ni in ne sme predstavljati edinega izhoda iz težav, sem samomora literarnih junakov ovrednotila na podlagi vsebine obeh zgodb ter s povsem drugega zornega kota. Verjamem, da so bili vživljanja v zgodbi ter razmejevanja med fikcijo in realnostjo sposobni tudi drugi dijaki, saj navsezadnje nismo le nesposobne marionete, nezmožne vživljanja, logičnega sklepanja ali kritičnega presojanja, ki dan za dnem sedijo v šolskih klopeh in so upravljane od sistema.

Trpko dejstvo

Vsekakor pa ne bom obšla žalostnega ter zaskrbljujočega dejstva, da možnosti, da je kdo izmed nas, ki smo esej pisali, resnično razmišljal o samomoru, niso majhne. V najbolj tragičnem primeru bi naslov maturitetnega eseja teoretično sicer res lahko bil tisti zadnji sprožilec, ki bi vplival na posameznikova nadaljnja dejanja, ki bi privedla do srce parajočih posledic in konca, za katerega se zdi, da je vedno nepravičen, neutemeljen in tako žalosten. A treba je priznati, da nekaj tako banalnega, kot je naslov maturitetnega eseja, ne more biti edini vzrok samomora. Potemtakem bi bilo treba kritiko napisati tudi za vsako predvajanje filma na nacionalni televiziji, ki prikazuje temo samomora ali objavo novic o samomorih v časopisih. Samomor je, čeprav je to dejstvo težko sprejeti, saj je tako trpko, zelo prisoten. Vendar je o njem, četudi je marsikomu neprijetno, treba govoriti. /…/

Sistema, v katerega sta bila ujeta John Divjak in Mirjam, sta fiktivna in zato vseeno različna od tistega, v katerem živimo. V tako dovršenem sistemu, v katerem ima prav vsaka najmanjša malenkost svoj namen in cilj, sta bila prav zares ujeta ter sta nadrejenima predstavljala le sredstvo za dosego cilja. A v realnem življenje je kljub temu drugače. To so razlike, ki bi jih bilo treba poudariti ter odločno prikazati. Predvsem pa je treba poudariti, da obstajajo možnosti pomoči in da družba, v kateri živimo, (še) ni tako razvrednotena, zmanipulirana in okrutna, da posamezniku ne bi nudila pomoči ter priložnosti, da na novo zaživi in izkusi življenje, ki si ga želi in zasluži.

Le prazne marnje

Zato naj za konec povem še tisto, kar me je najbolj prizadelo. Na žalost se zdi, da je laže le napisati kritiko, kakor resnično, z dejanji pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo, ali pa prispevati k dvigu ozaveščenosti o temi samomora. Le kakšno korist ima kritika, ki nič ne naredi v nasprotni smeri? Le kakšen pomen vse besede, ki so, če uporabim besede Mustafe Monda, v odsotnosti dejanj, le prazne marnje, saj kritizirajo nekaj, kar bi pravzaprav lahko služilo kot idealno izhodišče ozaveščanja?

NELI ŠUBELJ,
maturantka Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 11, stran 6, ki so izšli 2. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?