Učitelj 2.0

Naš komentar

Za učitelja že od nekdaj velja nekdo, ki uči nekoga drugega nekaj, česar ta ne zna. Običajno je s tem mišljeno, da mu prenaša določeno vednost in ga uči, kako uporabljati lastni razum. Pri tem skoraj vedno najprej pomislimo na človeka, ki uči drugega človeka (otroka ali odraslega). Včasih pa se vloga učitelja človeštva pripisuje tudi božanskim bitjem, denimo Jezusu, ki je po krščanskem izročilu obenem bog in človek. Skoraj nikoli pa nekoga, ki uči živali, ne imenujemo učitelj. Zanj se je uveljavilo ime »dreser«.

Četudi pogosto rečemo, da nekdo uči papigo govoriti, ga zaradi tega še nimamo za učitelja. Včasih pa tistim, ki dresirajo živali, rečemo tudi trenerji. Toda izraz »trener« se uporablja pretežno kot oznaka za nekoga, ki trenira ljudi, predvsem športnike. Bolj nejasno je razmerje med učiteljem in trenerjem. Zdi se, da se razlikujeta po tem, da eden uči, drugi pa vadi ali telesno uri športnike. Toda delo, ki ga opravlja športni trener, je podobno tistemu, ki ga opravlja učitelj telesne vzgoje. Poleg tega je v zadnjem času v modi izraz »trener« kot prevod za angleško besedo »coach«. /…/ Kljub temu pa počne nekaj podobnega, kot je počel Sokrat. Ni bil učitelj v običajnem pomenu besede, saj ni prenašal znanja sogovornikom, temveč je bil neke vrste duhovni »porodničar«, ki pomaga pri rojstvu novih spoznanj tako, da z metodo spretnega spraševanja išče znanje v sogovorniku, to se pravi znanje, ki ga sogovornik že ima v svoji duši, a se ga ne spomni. Podobno tudi »coach« v interaktivnem procesu svoje stranke ne poučuje, ji ne daje odgovorov, temveč ji – kot je mogoče razbrati iz opisov tega procesa – pomaga, da odkrije in uporabi vse svoje sposobnosti, spozna samo sebe, opusti neučinkovite načine razmišljanja in ravnanja ter s pomočjo lastnega miselnega procesa doseže izboljšave in želene cilje. Še teže je potegniti jasno ločnico med učiteljem in vzgojiteljem, saj učitelj tudi vzgaja (zavestno ali nenamerno), vzgojitelj pa tudi uči, pa čeprav večkrat nekaj drugega kot učitelj v šoli.

A če je za opredelitev učitelja bistveno, da je to nekdo (človek ali bog), ki uči nekoga drugega (človeka ali žival) nečesa, česar ta ne zna, potem verjetno ni narobe, če poimenujemo kot učitelje tudi računalniške programerje, ki učijo pametne stroje in razvijajo njihovo umetno inteligenco. Še več, učitelj je v tem smislu lahko že sam računalnik, ki s pomočjo umetne inteligence in strojnega učenja …/…/. Za ta misleči stroj, ki ga po analogiji z označevanji novih verzij računalniških programov imenujem učitelj 2.0, bi v skladu z nekaterimi razlagami teorije kibernetskega posthumanizma lahko rekli, da je predhodnik novega učitelja, učitelja prihajajoče nove vrste bitij – mislečih strojev –, ki bodo po svoji inteligenci in drugih zmožnostih daleč prekašali človeka, kakršnega poznano danes. Ti superinteligentni računalniki naj bi se bili sposobni ne le učiti, popravljati svoje napake, sprejemati odločitve in se obnavljati, temveč naj bi bili zmožni tudi samozavedanja in čustvovanja. Prav tako naj bi bili sposobni opraviti tako imenovani Turingov test, to se pravi, da človek, ki bi se pogovarjal z računalnikom, ne bi vedel, ali se pogovarja z drugim človekom ali s strojem, ker bi bili odgovori računalnika tako dobri, inventivni in smiselni, kot bi bili, če bi se pogovarjal z drugim človekom. Tak pogled na prihodnost vzbuja hkrati upanje in strah. Upanje, da bo hiter razvoj umetne inteligence omogočil, da človeku ne bo treba več opravljati duhamornih miselnih operacij in drugih vsakdanjih opravil, da bo s prepoznavanjem govora in kakovostnimi prevodi iz enih jezikov v druge olajšal sporazumevanje med ljudmi, da bo v zdravstvu pripomogel k hitrim in natančnim diagnozam ter h kakovosti kirurških posegov itd. Po drugi strani pa ta izjemno hiter napredek v razvoju umetne inteligence in strojnega učenja zbuja tudi upravičen strah. Pa ne samo zaradi njunega izkoriščanja v vojaške namene in za nesluten nadzor posameznikov, ki močno oži prostor človekove zasebnosti, temveč tudi zato, ker je radikalna različica tega, kar Luc Ferry, tudi širši javnosti dobro znan filozof in nekdanji francoski šolski minister, imenuje »transhumanistična revolucija«. To je izraz sicer humanistične ideje stalnega izpopolnjevanja človeka, le da je tokrat s tem mišljen genski inženiring, s pomočjo katerega se želi izboljšati človeka, ga narediti za neke vrste »nadčloveka«, medtem ko je s posthumanizmom tako imenovane »singularnosti« mišljen proces oblikovanja čisto nove vrste bitij, superinteligentnih računalnikov. Strah, ki ga vzbujajo teorije posthumanizma, je predvsem strah pred prevlado strojev nad ljudmi, strah, da bo človek postal odvisen od lastnega produkta …/…/. Predvsem pa je to strah pred tem, da se bo računalnik, ki ga človek ni naučil le tega, da opravlja nekatere miselne operacije mnogo hitreje in natančneje kot človek, temveč tudi tega, da se sam uči, osamosvoji, da bo postal avtonomen in kot tak začel uveljavljati svojo lastno »voljo«. Toda čemu ta strah, če pa tako radi ponavljamo misel, da dober učitelj hoče, da ga učenec preseže?

Mnogim kritikom se zdijo teorije tako razumljenega posthumanizma absurdne. /…/A tudi če imajo prav, teorij in raziskav s področja umetne inteligence in strojnega učenja ne gre podcenjevati, saj izjemno hiter razvoj na tem področju v zadnjih letih, ko postaja realnost tisto, kar je še pred nekaj leti veljalo za utopijo, postavlja vprašanja, na katera odgovori vendarle niso tako nedvoumni, kot se nemara zdijo.

ZDENKO KODELJA

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 11, stran 3, ki so izšli 2. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?