Kolesar, o ceste vladar!

Po svetu

Živim v državi, kjer je več koles kot prebivalcev. Povprečen Nizozemec ima zavidljivo kolesarsko statistiko: letno naredi približno 900 kilometrov in prevozi približno 300 razdalj. Kolo za Nizozemce ni prevozno sredstvo, temveč kar podaljšek telesa. /…/

Pri kolesarjenju tukaj mi je najbolj všeč družabna nota. Začne se že pri malčkih – starši jih v šolo in vrtec vozijo v bakfietsih – posebnih kolesih, ki imajo spredaj štirikoten lesen prostor z malo polico, kamor otroci sedejo. /.../

Temnosivo zimsko jutro, v bakfietsu pred šolo pa se hihitajo štirje otroci, vsi rdečelični pod polivinilno streho. Ko otroci zrastejo, se v šolo navadno pripeljejo s kolesom sami, starši pa kolesarijo zraven, kar je res osvežujoče v primerjavi s slovenskimi vrstniki, ki so pred šolska vrata prepogosto dostavljeni naravnost iz avta. Posebej rada vidim najstnike, ki zjutraj v velikih gručah skupaj kolesarijo v šolo, v dežju in vetru so vedno nasmejani, družabno in aktivno začnejo svoj dan. Ni nenavadno, da so po raziskavah Svetovne zdravstvene organizacije nizozemski najstniki med najmanj debelimi med evropskimi državami. Kolesari celo kraljeva družina, princesa Amalia, najstarejša hčerka kralja Willema-Alexandra, ponosno pozira na prvi šolski dan, ko se s kolesom odpravlja v gimnazijo.

/…/ Kolesari se v vseh vremenskih razmerah, kajti velja, da slabega vremena ni, so samo slaba oblačila. Edina velika težava kolesarjev so tatvine. Na dan je po državi ukradenih približno 300 koles, zato so priklenjena na vsako cestno svetilko ali prost centimeter ograje. V središču mesta so tudi garaže za kolesa, kjer se lahko varno in brezplačno parkira. Mnogo ljudi se vozi v službo z vlakom in imajo dve kolesi: z enim se pripeljejo do izhodiščne železniške postaje, drugo pa jih čaka na ciljni železniški postaji za pot do službe. Čisto posebna kategorija so nizozemske mame, njihove kolesarske sposobnosti so že skoraj nadnaravne. Po navadi peljejo na kolesu v sprednjem sedežu majhnega otroka, dva skoraj odrasla sedita še zadaj, da se jima noge vlečejo po cesti, iz sprednje ogromne košare pa gleda še nakupljena hrana za ves teden.

Nizozemci najraje vozijo omafiets, kar v prevodu pomeni »kolo stare mame«, ki je značilno črne barve, s širokim krmilom in udobnim pokončnim načinom sedenja. Klasični omafiets ima spredaj še ogromno plastično košaro za prevažanje vsega, kar si človek lahko zamisli, od bele tehnike, do sobnih rastlin in Ikejinega pohištva. Veter v laseh je tu še kako resničen, ne samo zaradi močnega vetra, temveč zato, ker vsi kolesarijo brez čelad. Ljudje tukaj menijo, da je nošenje čelade nevarnejše, saj bi s čelado vozili še bolj divje – nizozemski kolesar je namreč prepričan, da je kralj ceste.

Nizozemska se je iz kolonialne velesile torej preobrazila v kolesarsko. /…/ Čeprav je bilo kolo na Nizozemskem vedno priljubljen način prevoza, je gospodarski razcvet v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja dal prednost avtomobilom. Mesta z ozkimi ulicami so se težko prilagajala novim standardom, kar je povzročilo skokovit porast prometnih nesreč s smrtnimi žrtvami, še posebej med otroki. Prebivalstvo je začelo z jeznimi kampanjami opozarjati na problematiko, kar je imelo za posledico pazljivejše načrtovanje urbanega prostora in prometnega režima.

Kolesarjenje je tu globoko zakoreninjeno v tradiciji, prav zato ne preseneča, da je Amsterdam lani prvič izvolil svojo kolesarsko županjo, ki usklajuje potrebe in konflikte med kolesarji in drugimi udeleženci prometa. /…/

NEJA MORATO ŠTUCIN

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 8, ki so izšli 5. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?