Ideološko nakladanje zakriva resnico

Kritični pogled

Knjig, ki so izšle v zadnjem času, je veliko. Učiteljem, zlasti tistim, ki se hlastno lotevajo spreminjati učne načrte, ki namesto znanja poudarjajo motiviranje in proces, ki se zavzemajo za personalizirano poučevanje, podpirajo vsakršno projektno delo, navijajo za podjetništvo, učenje učenja in druga ideološka gesla, ker pač, kot nenehno ponavljajo, živimo v hitro spreminjajočem se svetu, posebej priporočam delo Franka Furedija Zapravljeno (Krtina 2016) in Evripidovi drami Prošnjice in Heraklovi otroci. Kdor meni, da je kritični mislec, mora poskusiti razbrati, kako so umeščena v svet njegova prepričanja in prizadevanja.

Furedi v knjigi Zapravljeno, ki nosi podnaslov Zakaj šola ne izobražuje več, kritizira zgoraj nanizane trende. Če nekoliko preoblikujem srž njegove kritike, pravi naslednje: učitelji, ki nekritično sprejemajo te trende, sicer največkrat delujejo v dobri veri, verjamejo, da s svojim prenoviteljskim delovanjem izboljšujejo vzgojo in izobraževanje; toda kar spregledajo, česar dejansko ne vidijo, je dejstvo, da čisto zares spreminjajo naravo vzgoje in izobraževanja, toda ne tako, kot si predstavljajo.

Zaradi ohranjanja stalnosti družbenega reda

Morda porečete, da so spremembe nujne – vendar ali ste se vprašali, kakšne sploh so te spremembe in v čigavem imenu se jih lotevamo? /…/ Kako torej vemo, da s tem, ko podpiramo spremembe in spremljajoče teorije, v resnici ne podpiramo stalnosti, natanko tiste stalnosti, ki jo analizira A. Huxley v Krasnem novem svetu – se pravi stalnosti piramidalnega odnosa med ljudmi, pri čemer je peščica oblikovana v gospodarje in samoumevne odločevalce o tem, kam (če sploh kam) se bo investirala presežna vrednost, vsi drugi pa so vseživljenjsko sprogramirani v izvrševalce, ki zaradi ohranjanja stalnosti družbenega reda živijo nestalno, neredno, negotovo osebno življenje? Znova torej, kako vemo, da ni naše razumevanje spreminjanja vzgoje in izobraževanja le ideološka utvara in da se nam ni prav tedaj, ko smo po lastnem prepričanju končno odprli oči in spregledali, zgodilo natanko to: spregledali smo!

Hrbtna stran naših prizadevanj

Furedi nam poskuša dopovedati natanko to, da smo nekaj spregledali in da zategadelj ne vemo. To ni mišljeno žaljivo, temveč kot poziv, da se potrudimo izvedeti. Rečeno drugače – če učitelji v sklopu reformatorskih prizadevanj govorimo o spodbujanju te ali one pismenosti, vseživljenjskem učenju, učenju učenja, kritičnem mišljenju, medpredmetnem povezovanju, podjetnosti, pridobivanju kompetenc itd., ali ni prav naloga kritičnega misleca, vprašati se, kaj če sta nezaposlenost in negotovost, ki čakata mlade, dejansko hrbtna stran (resnica) teh prizadevanj? Kaj če je treba reformatorska ideološka gesla, stanje na trgu dela in osip življenjskih priložnosti za mlade (negotovost, ki so ji zapisani) brati skupaj? In če je treba nezainteresiranost veliko mladih za sodobno poučevanje razbrati kot znak, da nikakor niso neumni in se bolje kot njihovi učitelji zavedajo položaja, v katerega jih poriva starejša generacija? /…/

Ustvarjamo novo obliko prostovoljnega suženjstva

/…/ Mislimo, da bo plod našega dela opolnomočenje mladih, v resnici pa ustvarjamo novo obliko prostovoljnega suženjstva. Furedi nas med drugim opozarja na različne vidike tega, kar se v senci našega razmišljanja in delovanja nepremišljeno udejanja. Eden med njimi je osvoboditev (razločitev, odtujitev) vzgoje in izobraževanja od preteklosti. Kaže se zlasti v tistem delu reformatorskih prizadevanj, ki postavljajo proces (formo) vzgoje in izobraževanja, pred znanje (vsebino). V množico teh prizadevanj – tako Furedi – velja umestiti v zadnjem času moderno medpredmetno sodelovanje, ki (in tako je žal skoraj povsod) ne temelji na sistematiki – ta pomeni usklajevanje znanja različnih predmetnih področij v enotno in čim manj protislovno sliko sveta (big picture) –, temveč temelji prej na podmeni o zastarelosti predmetnih področij in prenašanja njihovega znanja, kar dejansko ne pomeni nič drugega, kot …/…/.

Pedagogika – podveja menedžerskega usposabljanja?

V šolskem vsakdanjiku se torej medpredmetno povezovanje predstavlja in oglašuje kot nekaj na moč koristnega in zaželenega, resnica, ki bi jo morali razbrati, pa je prodor hibridnih »predmetov«, ki ne krepijo toliko znanja, želje po vednosti in intelektualnih vrlin, temveč prej učenje učenja …/…/.

Zapisali smo, da so stališča tistih, ki te trende spreminjanja vzgoje in izobraževanja zagovarjajo, ideološka oziroma utvarna. Furedi se glede tega izrazi takole: »Trenutna obsesija s funkcionalnimi spretnostmi je proizvedla ozračje, v katerem pedagogiki zaradi enodimenzionalnega poudarka na učenju učenja grozi, da bo postala podveja menedžerskega usposabljanja.« (Furedi 2016, 178)

Po Furediju je eden izmed poglavitnih učinkov tega trenda (čeprav ne edini) celo odvračanje, odtujevanje prihajajočih generacij od intelektualnega razvoja, z njim pa odtujevanje ne le od razumevanja in spoštovanja dediščine človeškega mišljenja, snovanja, znanja, stremljenj itd., temveč tudi od sposobnosti razumevanja lastnega položaja v družbi. /…/ Tukaj se znova pokaže, kar smo že omenili že: menili smo (si pripisovali vednost), da delamo eno (mlade usposabljamo za življenje v hitro spremenljivem svetu, jih učimo učiti se, jih opolnomočujemo), ustvarili pa smo nekaj drugega: mlade, ki so sprijaznjeni z negotovostjo, za nameček pa še oropani dediščine in zmožnosti razumevanja sebe in lastnega položaja.

Odtujevanje od kulture, od akademskih predmetov

Srečko Kosovel, o njem smo na straneh Šolskih razgledov že pisali, se je v nasprotju s številnimi nad novostmi pretirano navdušenimi učitelji tega jasno zavedal. Takole pravi: »Predavalnice, gledališča, koncertne dvorane – vse je svetlo razsvetljeno, vse živahno; na tisoče ljudi posluša predavanja, koncerte, gledališke predstave.

Po teh gledališčih, po teh koncertnih dvoranah, po teh predavalnicah bo vsakdo lahko opazil, da manjka glavni sestavni del človeške družbe: proletariat. Proletarec, ki mora opravljati v družbi najtežja in najpožrtvovalnejša dela, proletarec, na čigar ramah tako rekoč slone vsi kulturni narodi, proletariat, ki s svojim trdim in težkim delom pospešuje razvoj kulture, ta proletariat je postal popolnoma odrezan od kulturnih pridobitev človeške družbe. Gledališče in koncertna dvorana, oboje je postalo le predpravica zgornjih desettisočev in kultura je postala hote ali nehote, pa vendar logično po vseh zakonih odvisnosti človeške družbe, razredna kultura.« (Kosovel: Umetnost in proletarec. V: Izbrano delo 1977, III/I, str. 21)

V odlomku Kosovelovega predavanja imamo opraviti z opisom nekega stanja – prav stanja odtujenosti od kulture oziroma, če to prenesemo na področje sodobne vzgoje in izobraževanja, odtujevanja od akademskih predmetov, katerih osnovni namen bi naj bil prenašanje znanja .../…/.

Mladim se odtujuje pravica do znanja

Kosovel seveda verjame, da bi morale umetnost, znanost in kultura, se pravi vsebine akademskih predmetov, kot jih poznamo danes in jih je oblikovala tradicija, postati pravica vseh. Po Furediju pa so, kot smo videli malo prej, aktualna medpredmetna povezovanja in snovanje različnih antiintelektualno naravnanih predmetov način, kako se mladim odtujuje pravica do intelektualne dediščine oziroma pravica do znanja. Posledice teh trendov so po njegovem že vidne. Kažejo se kot nezanimanje za naravoslovne znanosti, prav tako pa kot prikrajšanje »za razumevanje literarnega sveta in za seznanjenost s književnostjo. Ena obžalovanja vredna posledica tega pristopa je, da so številni mladi, ko pridejo na univerzo, funkcionalno pismeni, vendar docela odtujeni od sveta književnosti.« (Furedi 2016, 179)

V zadnjem času lahko dejansko opazujemo posledice te pismene nepismenosti. Vidimo jih lahko v odnosu Evrope in Slovenije do beguncev. Kakšen je v resnici ta odnos, bi se lahko poučili ob v uvodu omenjenih Evripidovih dramah, ki smo jih priporočili v branje. /…/ Obe drami v bistvu zastopata stališče, da sta pokop umrlih ljudi (čeprav sovražnikov) in sprejetje beguncev (kljub lastnemu odrekanju in nevarnostim) temeljni vrlini, temeljni civilizacijski dejanji: če ju ne opravimo, če nismo dovolj pogumni, nismo izpolnili človeškega poslanstva. Kaj nam potem pomagajo kompetence, pismenosti, učenje učenja, če pa se nismo – prav tedaj ko bi se morali – izkazali kot ljudje?

Poneumljamo zanamce

To kaže, kot nedvoumno pravi Furedi, da je urjenje v golih pismenostih, veščinah in nekritičnem kritičnem mišljenju samo zase neučinkovito. Je le ideološko nakladanje, ki nam zakriva resnico, da smo se odločili mlade poneumiti, jih spremeniti v enodimenzionalna bitja, ki jim je – zato, da bi slišali samo še govorico opolnomočenja po meri kapitala – odvzeta pravica do intelektualne dediščine in do znanja. Kdor torej z navdušenjem odpira vrata za vsakršno medpredmetno sodelovanje in vsakršno uvajanje predmetov, ki na prvo mesto ne postavljajo znanja, naj pač pomisli, kot pravi Furedi, da v resnici »prav s študijem akademskih predmetov otroci pridobijo spretnosti, potrebne za učenje in spopadanje z vprašanji in izzivi, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju«. (Prav tam) To pa, če sklenemo, pomeni, da učenje pismenosti pod okriljem učenja učenja in v obliki sodobnega medpredmetnega povezovanja ni toliko učenje, kolikor je dresura, vaja v govorjenju politično všečnega »pravega žargona«, ki …/…/.

Dr. ANDREJ ADAM

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 5, ki so izšli 5. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?