Dragi vrtec
Uvodnik
Preden sem postala mama, sem bila precej nezaupljiva do tebe. Kar tako, po ujetih utrinkih in komentarjih naključnih ljudi, sem si ustvarila mnenje, polno predsodkov in prepričanja, da se verjetno nikoli ne bova zares srečala. /…/ Misel nate me je rahlo plašila in te bojazni pravzaprav še zdaj ne znam natančno ubesediti.
Življenje pa nam na pot vedno znova postavi ravno takšne izzive, v katerih se soočimo z lastnimi strahovi, predsodki in praznimi skrbmi. Srečala sva se tudi midva … Tako kot sem namreč jaz svoje predšolsko obdobje preživela doma, je moj mož izkusil čarobnost in raznolikost vrtčevskega življenja. Tako kot sem jaz navdušeno pripovedovala o svobodi, je on razlagal o dogodivščinah. V najino življenje so kakor sončni žarki prisijali otroci, v osmih letih štirje. /…/
Najin prvi je v tvoje zavetje stopil zadnje leto pred vstopom v šolo. Bil je dodobra opremljen z očetovim zagotovilom, da je vrtec zakladnica dogodivščin in novih spoznanj; in s prav tolikšno mero maminega dvoma. Ne vem, morda so bila zaslužna tudi njegova leta in prav gotovo je na njegovo takojšnjo udomačitev vplival dobrodušen značaj, a to je bila resnično ljubezen na prvo srečanje. Rutina in ustaljenost dnevnega ritma, ki na mehak način pripravlja na šolski urnik, številni dogodki, življenje s čutenjem narave, obiski knjižnice, kulturnih prireditev in predstav, ure ustvarjanja in ponosa ob razstavljenih izdelkih … so tudi pri meni počasi, a vztrajno podirali sive stene nezaupanja in postavljali mavrične zidove novih spoznanj in trajnih prijateljstev. Priznam, s težavo smo se poslovili od srčne vzgojiteljice in predane pomočnice ter za zmeraj ohranili spomine na čas, ko si postal nepogrešljiv dejavnik naših življenj.
Za prvim sta prišla drugi in tretja in skoraj hkrati zakorakala tudi v tvoje naročje. /…/
Spet so se pod vsako leto podpisali spomini z nepozabnimi doživetji in spoznanjem, da vzgojiteljice našim otrokom dajejo več kot le čas, znanje, izkušnje in veščine. In zato za zmeraj ostanejo v njihovih srcih.
Tudi drugi in tretja se tu in tam nostalgično vrneta za pisana vrtčevska vrata, se spomnita tega in onega utrinka, v njunih očeh zasvetijo iskrice pristne otroške sreče in jasno je, da si v njuno otroštvo prinesel bogastvo neizmerljivega pomena.
Potem smo ti zaupali še četrtega. /…/
Zakaj ti pišem, dragi vrtec …
Praznoval si rojstni dan (Vrtec Ivančna Gorica – op. ur.) in kot se za takšne slavljence s širokim srcem spodobi, si na svoje slavje povabil vse svoje varovance. Kakšno nepozabno slovesnost so ti pripravili! /…/
In tekle so solze hvaležnosti, ponosa, ljubezni, ki jih ni moč opisati z besedami zemeljskega sveta. In ti si gledal čez čas dvajsetih let in v mislih objemal vse tiste, ki so kakor žuboreči potočki tekli po tvoji strugi. Pozdravil si vse, ki so bili in so še del tvojega vsakdanjika; vse vzgojiteljice, pomočnice in vse, ki skrbijo, da so tvoji in njihovi dnevi varni, siti, zdravi in ustvarjalni. Zadihal si s polnimi pljuči dobro opravljenega dela in pogledal čez plotove vsakdanjih skrbi, daleč čez ožine človeškega značaja, prek osamelcev, ki jih poganjata nevoščljivost in privoščljivost, in si zaželel nekaj najbolj preprostega, a izjemno zahtevnega. Da bi vsi skupaj znali graditi svet, poln zaupanja, dobrote, delavnosti in vztrajnosti.
Odlično ti uspeva, dragi vrtec. Ponosni smo nate in radi te imamo.
DRAGICA ŠTEH
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 1, ki so izšli 5. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
